Ob obeležitvi tridesete obletnice genocida v Srebrenici delimo zapis Dinushke Disanayake, namestnice direktorja Amnesty International za Evropo, ki se je letos poklonila žrtvam na spominski slovesnosti v Srebrenici.
Pred tednom dni sem stala v tišini ob grobu in opazovala, kako so v zemljo položili sedem krst. Toda to ni bil navaden pogreb. Tisti, ki so jih pokopali, so bili ubiti pred tremi desetletji skupaj z več kot 8.300 moškimi in dečki v nekaj dneh julija 1995. To je bila Srebrenica. Bila sem tam skupaj s tisočimi drugih, pod žgočim soncem, z razgledom na zeleno dolino, polno belih marmornatih nagrobnikov, ki so se razprostirali daleč, kolikor je seglo oko.
Sedem oseb so pokopali šele sedaj zato, ker so – tako kot številne druge žrtve brutalnega genocida nad bosanskimi Muslimani v Srebrenici – njihova telesa večkrat premikali, z gradbenimi stroji, včasih stotine kilometrov daleč, med več množičnimi grobišči. Vse to je bil načrten poskus izbrisa dokazov o pokolih in oviranja prihodnjih preiskav teh zločinov. Posledično so posmrtni ostanki skoraj tisoč ljudi, domnevno ubitih v tistih dneh, še vedno pogrešani.
Preden smo prišli do grobov, so se žalujoči in drugi prisotni zbrali v eni izmed velikih hal nekdanje tovarne baterij. Ta stavba je bila leta 1995 začasno poveljstvo nizozemskega kontingenta mirovnih sil Združenih narodov (ZN), zadolženega za zaščito več kot 20.000 civilistov, ki so iskali zatočišče pred približujočo se vojsko Republike srbske. V to halo so se otroci, ženske in moški zatekli v upanju na zaščito. Toda mednarodna skupnost ni izpolnila niti svojih najbolj osnovnih obveznosti po mednarodnem humanitarnem pravu in bili so usodno izdani.
Tako imenovano varno območje ZN je padlo. Moške in dečke so ločili od družin in jih usmrtili. Ženske in otroke so prisilno pregnali iz Srebrenice, številne ženske in deklice pa so bile posiljene in ubite.
V tej isti hali so se zdaj zbrali predstavniki vlad z vsega sveta. Medtem ko so iz ust vladnih predstavnikov, katerih države še naprej dobavljajo orožje Izraelu, ki nadaljuje genocid nad Palestinci_kami v Gazi, padale obljube »nikoli več«, je v zraku visela težka hinavščina.
V svojem govoru je Munira Subašić, ena izmed Mater Srebrenice (to je združenja žensk, katerih sorodniki so bili ubiti v pokolu v Srebrenici), spregovorila o trpljenju Palestincev_k v Gazi in opomnila, da žalost ne pozna meja in da molk nikoli ni nevtralen.
Žalost ne pozna meja in molk ni nikoli nevtralen.
Munira Subašić, Matere Srebrenice
V Bosni in Hercegovini ter sosednji Srbiji še vedno vztrajata zanikanje in zgodovinski revizionizem, kljub temu da je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo ugotovilo, da so bili zločini v Srebrenici del dobro načrtovane in usklajene operacije ter so predstavljali genocid. Glavna načrtovalca, bosanska srbska voditelja Ratko Mladić in Radovan Karadžić, sta bila na istem sodišču spoznana za kriva genocida. A pravičnost, resnica in reparacije za številne preživele in družine žrtev ostajajo nedosegljive. Preveč storilcev tega in drugih zločinov nikoli ni bilo privedenih pred sodišče.
Med obiskom Srebrenice sem se spomnila tudi na druga množična grobišča, med njimi tiste v kraju Chemmani blizu mesta Jaffna na Šrilanki, in na to, kako so letos ob rutinskih gradbenih izkopavanjih tam odkrili 19 človeških okostij. Še eno množično grobišče, posledica krvavega napada na tamilsko prebivalstvo na severu Šrilanke, verjetno med državljansko vojno. Nekatera okostja so bila okostja dojenčkov. Eno izmed njih pa je bilo okostje otroka, ki je bil pod zemljo zakopan skupaj z UNICEF-ovo torbo, igračo, zapestnico in copati. To je bil srhljiv opomnik, da nikomur – ne glede na starost – ni bilo prizaneseno v državnem nasilju in množičnih pobojih, za katere se država od leta 2009 izogiba odgovornosti, kljub številnim resolucijam Združenih narodov. Tamilske matere izginulih še vedno zahtevajo pravico, resnico in odgovornost, medtem ko upanje bledi in čas teče.
V Potočarih je spominska slovesnost sprožila solze bolečine in jeze ter tiho žalovanje. Rane so tako sveže, kot so bile pred 30 leti.
Za Matere Srebrenice pravica ne leži v praznih besedah svetovnih voditeljev, ki se enkrat letno zberejo v Potočarih, da se rokujejo in fotografirajo pred morjem grobov. »Nikoli več« pomeni ustaviti genocid, preden se zgodi. Pravica pomeni vedeti, kje so pokopani njihovi najdražji, izvedeti resnico o tem, kaj se jim je zgodilo, in videti storilce odgovorne pred priznanim sodiščem. Gre za reparacije, okrevanje in svet, v katerem so zločini proti človečnosti, vojni zločini in genocid preprečeni in končani.
Dinushka Disanayake, Amnesty International
Če svetovni voditelji res mislijo »nikoli več«, morajo nemudoma končati izraelski genocid nad palestinskim ljudstvom v Gazi. Poskrbeti morajo, da so storilci mednarodnih zločinov – kjerkoli se zgodijo – privedeni pred pravico, in izkazati resnično zavezanost pravici in človekovim pravicam za vse. Bele marmorne nagrobnike v Potočarih bi morali imeti na svoji vesti.
Dinushka Disanayake, Amnesty International
Spomnimo
Julija 1995 so enote Vojske bosanskih Srbov napadle Srebrenico v Bosni in Hercegovini, ki je bila razglašena za varno območje pod zaščito Združenih narodov. Med 10. in 11. julijem 1995 so zajeli več kot 8.000 bošnjaških moških in dečkov, ki jih je nato Vojska bosanskih Srbov usmrtila – kljub prisotnosti mirovnih enot Združenih narodov.
Leta 2007 je Meddržavno sodišče razsodilo, da je bil pokol v Srebrenici genocid. Do danes so bila najdena, identificirana in pokopana trupla več kot 7.000 žrtev, več kot 1.000 ljudi pa je še vedno pogrešanih ali neidentificiranih. Navkljub pregonu in sojenju nekaterim visokim poveljnikom, kot sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić, je pred domačimi sodišči v Bosni in Hercegovini še vedno veliko nerešenih primerov, ki čakajo na sodbo.
Maja 2024 je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila 11. julij za Mednarodni dan spomina in obeleževanja genocida leta 1995 v Srebrenici.