Slovenija je država pogodbenica več mednarodnih in regionalnih dokumentov človekovih pravic, ki jo zavezujejo, da zaščiti in zagotovi ustrezne človekove pravice starejših.
Ob širjenju koronavirusa in bolezni covid-19 gre za naslednje pravice:
- do življenja,
- do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja,
- do človekovega dostojanstva,
- prepoved diskriminacije, vključno glede starosti, invalidnosti ali zdravstvenega stanja,
- ne biti izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu zdravljenju,
- do zasebnega in družinskega življenja.
Vse te človekove pravice vsebuje tudi slovenska ustava in so materialno pravo pri odločanju nacionalnih sodišč.
Standardi Sveta Evrope in Združenih narodov
Večina omenjenih pravic je v okviru sistema Sveta Evrope (SE) določenih v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), ki je bila z ratifikacijo prenesena v slovenski pravni red.
Slovenija je ratificirala – in se s tem zavezala njihovemu izpolnjevanju – tudi več dokumentov Združenih narodov o človekovih pravicah, vključno z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) ter Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP).
Čeprav varstvo pravice do zdravja v besedilu EKČP ni posebej omenjeno, pa so bili pravni vidiki pravice do zdravja že večkrat potrjeni v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), sama pravica do zdravja pa izhaja tudi iz drugih dokumentov človekovih pravic, tudi iz absolutne pravice do življenja.
Država je dolžna varovati pravico do zdravja tudi na podlagi Konvencije ZN o pravicah invalidov in revidirane Evropske socialne listine (sprejeta v okviru Sveta Evrope):
- 23. člen Evropske socialne listine določa, da ima “vsaka starejša oseba pravico do socialne zaščite” in natančno določa, kaj to pomeni, zlasti glede zagotavljanja, da starejši, ki živijo v zavodih, prejmejo ustrezno pomoč z ustreznim spoštovanjem zasebnosti in sodelovanja pri določanju življenjskih razmer v zavodu.
- Odbor Sveta Evrope za socialne zadeve je v svojih mnenjih jasno razdelal vsebino pravice do zdravja (kliknite za izjavo z dne 21. 4. 2020); ob razlagi 11. člena je poudaril, da morajo biti starejše osebe ustrezno zaščitene z ukrepi zdravstvenega varstva med epidemijo.
- V skladu z Evropsko socialno listino (in tudi MPESKP) je država dolžna izpolniti potrebe po telesnem in duševnem zdravju starejših. Zlasti mora država starejšim zagotoviti dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev, vključno s preventivo, zdravstveno oskrbo in rehabilitacijo.
Pravica do zdravja vključuje tudi obveznost sprejetja potrebnih ukrepov za omejevanje epidemij ter preprečevanje in zdravljenje infekcijskih, poklicnih in drugih bolezni ter rehabilitacijo.
Odbor ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice (ta odbor je vzpostavljen na podlagi MPESKP) je podrobno opisal dolžnosti držav, ki izhajajo pravice do zdravja. Poudaril je, da so “ukrepi za preprečevanje, zdravljenje in nadzor epidemij in endemičnih bolezni … obveznosti … enake prioritete kot jedrne obveznosti pravice do zdravja”. V skladu z MPESKP je država dolžna obravnavati celostne potrebe po zdravju starejših, ki so po doslej dostopnih podatkih najbolj ogrožena skupina v aktualni epidemiji. To vključuje zagotavljanje njihovega dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev, vključno s preventivo, oskrbo in rehabilitacijo.
Rosa Kornfeld-Matte, nekdanja neodvisna strokovnjakinja Združenih narodov za spodbujanje in zaščito pravic starejših, je na začetku svetovne pandemije glede položaja starejših izrazila zaskrbljenost, da bi bili starejši lahko diskriminirani pri dostopu do zdravstvene oskrbe. Opozorila je, da bi se lahko odločitve o dodelitvi redkih zdravstvenih virov, kot so ventilatorji na oddelkih za intenzivno nego, sprejemale tudi na podlagi starosti, s čimer se starejšim odvzame pravica do zdravja in življenja. Pozvala je k oblikovanju in spremljanju triažnih protokolov, “da se zagotovi, da se takšne odločitve sprejemajo na podlagi zdravstvenih potreb in najboljših razpoložljivih znanstvenih dokazov in ne na podlagi nemedicinskih meril, kot sta starost ali invalidnost”.
Omejitev gibanja neokuženim stanovalcem socialnih zavodov
Odbor za preprečevanje mučenja Sveta Evrope je 20. marca v času epidemije jasno opozoril, da je zapiranje neokuženih stanovalcev v domove nedopustno, razen ko gre resnično za skrajni ukrep brez druge možnosti (kliknite za izjavo odbora). Odbor je tudi opozoril, da je preprečitev stikov s svojci kršitev človekovih pravic ter da se mora opravljati monitoring nad stanjem v domovih.
Pravica do zasebnega in družinskega življenja je človekova pravica po 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki pripada tako stanovalcem v domovih kot svojcem in njihovim bližnjim. Vprašanje osebnih in socialnih stikov ima tudi posledice na pravico do najvišje možne ravni zdravja, saj izguba socialnih stikov nesporno negativno vpliva na duševno zdravje. Ob tem gre tudi za temeljno vprašanje človekovega dostojanstva. To je še toliko pomembneje in hkrati bolj zapleteno pri osebah z demenco, kjer stroka neprestano opozarja na pomen fizičnega stika z najbližjimi. Tega socialnega vidika bolezni se običajno zavedamo, ko, na primer, lahko mama ali oče v primeru bolezni ostane ob otroku.
Vpliv na neokužene stanovalce, ki so (bili) dejansko zaradi arhitekturnih omejitev pogosto zaprti v svoje sobe za daljša obdobja, je gotovo velik. Varuh človekovih pravic RS je 3. julija 2020 (kliknite) opozoril, da je nujno treba stanovalce obravnavati glede individualnih potreb in omogočiti tudi fizične stike in da “je poleg telesnega zdravja pomembno tudi duševno zdravje in psihosocialno stanje.”
Da imamo v Sloveniji glede tega težave, kaže tudi nedavni odziv Društva Hospic, da pravice svojcev niso upoštevane niti ob slovesu od pokojnikov.
Obveznost za skrb za starejše velja za vse ustanove, tudi zasebne
V tujini (na primer v Belgiji) je pogosto večina ali tudi več kot dve tretjini prebivalcev socialnih zavodovv zasebnih ustanovah, ki jih na koncu vodi dobiček in ne neprofitnost. V Sloveniji je večina domov sicer javnih, a zaradi večletnega manka gradnje novih objektov delež zasebnih domov raste.
Obveznost zagotavljanja zaščite starejših pred kršitvami njihovih pravic velja za prav vse ustanove, tudi zasebne. To zahteva sprejetje ustreznih ukrepov za preprečevanje zlorab in, kadar se te pojavijo, preiskavo in zagotovitev odgovornosti.
Temu mora biti prilagojen tudi pravni red, vključujoč učinkovite državne mehanizme ustvarjanja politik, monitoringa in sankcioniranja kršitev človekovih pravic. Teh mehanizmov Slovenija znotraj izvršilne veje oblasti sploh nima.
Manko sistemskega nadzora
Epidemija covida-19 je vnovič razkrila tudi pomanjkljivosti sistemskega nadzora nad stanjem človekovih pravic, ki je z izjemo Varuha človekovih pravic RS popolnoma neobstoječ.
Varuh človekovih pravic je v osnovi klasični ombudsman z dodatnimi pristojnostmi, torej institucija izven običajne delitve oblasti in služi predvsem neodvisni zunanji kontroli ravnanja glede človekovih pravic. Klasični ombudsmani nimajo posebnih pristojnosti, denimo, kaznovati. Imajo pa ugled, na podlagi katerega odpirajo vrata, opozarjajo, svetujejo, usmerjajo.
Slovenski varuh človekovih pravic torej nima možnosti ustvarjati politik niti sankcionirati posamezna ravnanja kršitev človekovih pravic; to pomeni, da ne more v neko ravnanje ali opustitev ravnanja tudi pravno prisiliti države, npr. Vlado RS.
V slovenskem pravnem redu je vzpostavljen tudi Zagovornik načela enakosti, kot uresničitev zahtev EU za preprečevanje neenake obravnave po evropskem pravu.
Na horizontalni ravni vlade znotraj ministrstva za zunanje zadeve deluje medresorska skupina za človekove pravice, znotraj katere pa sodelujoči nimajo pooblastil za odločanje; torej tudi sklepi te skupine ne morejo zavezati posameznih ministrstev k aktivnostim – in jih niti ne morejo sankcionirati.
Za pravno zavarovanje človekovih pravic bi bilo treba nujno vzpostaviti mehanizem, ki bi ustvarjal politike (na podlagi mednarodnega prava človekovih pravic), spremljal stanje in imel možnost pravnega sankcioniranja kršitev človekovih pravic. Tak organ mora biti zaradi narave dela tako finančno kot vsebinsko popolnoma neodvisen od vlade.
V trenutnem stanju je edini mehanizem, ki lahko zaveže državo k ravnanju, posredovanje sodišč (najpogosteje Upravnega sodišča RS). A taka pravica je pogosto (pre)pozna zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov.
Pomembno je tudi opozoriti, da sodni sistem služi kot skrajne sredstvo urejanja pravnih razmerij – in torej ne more biti edini reden sistem varstva človekovih pravic, sploh napram državi.
