Kdaj govorimo o mučenju? Ko uradna oseba (npr. policist, paznica v zaporu) nekomu z določenim namenom povzroči hudo duševno ali telesno bolečino ali trpljenje. Ta uradna oseba torej deluje v imenu oblasti. Včasih oblasti mučijo osebo, da bi pridobile priznanje kaznivega dejanja ali določene informacije. Spet drugič se mučenje uporablja kot kazen ali način ustrahovanja.
Oblike mučenja so različne. Lahko gre za fizične, kot so pretepanje in uporaba električnih šokov. Spolno mučenje kot npr. posilstvo ali spolno ponižanje. Lahko pa je mučenje psihološko, kot je preprečevanje spanja ali dolgotrajno bivanje v samici.
Po mednarodnem pravu so mučenje in druge oblike slabega ravnanja vedno nezakonite. Že desetletja veljajo mednarodne prepovedi:
- Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki prepoveduje mučenje in druge oblike slabega ravnanja. Ta pakt sprejema 172 držav.
- Konvencija Združenih narodov proti mučenju, za katero si je močno prizadevala tudi Amnesty International. Ta konvencija ima 165 držav pogodbenic.
V številnih državah pa niso kriminalizirali mučenja kot posebnega kaznivega dejanja v svojih nacionalnih zakonih. Po vsem svetu tako še vedno obstajajo vlade, ki z mučenjem ljudi kljubujejo mednarodnemu pravu.
Mučenja ni mogoče nikoli opravičiti. Je barbarsko in nehumano. Namesto vladavine prava uporablja teror. V državah, kjer se lahko uporablja, ni varen nihče.
Amnesty International v boju proti mučenju
Mučenje se pogosto dogaja na skrivaj – v policijskih zaporih, sobah za zasliševanje ali zaporih. Amnesty International že več kot 50 let dokumentira mučenje, razkriva storilce in pomaga žrtvam priti do pravice.
Ljudi ozaveščamo o njihovih pravicah in skrbimo, da bodo vlade, ki uporabljajo mučenje, za svoja dejanja odgovarjale.
Zavzemamo se za sprejetje in izvajanje ukrepov za zaščito ljudi pred mučenjem. Hkrati pa tudi za to, da se odgovorne za mučenje privede pred sodišče. Med ukrepe proti mučenju sodijo neodvisno preverjanje centrov za pridržanje, spremljanje zaslišanj, takojšen dostop do odvetnikov in sodišč, obiski in komunikacija z družino ter temeljite in učinkovite preiskave obtožb o mučenju.
Borimo se za pravico za vse, ki so bili žrtve mučenja.
Eden izmed njih je Moses Akatugba, ki je v zaporu preživel 10 let. V Nigeriji so ga na smrtno kazen obsodili zaradi kraje treh mobilnih telefonov. Da bi ga prisilili k priznanju, so ga policisti mučili tako, da so mu s kleščami pulili nohte na nogah in rokah.
V sklopu naše kampanje Stop mučenju je več kot 800.000 ljudi po vsem svetu, vključno tudi v Sloveniji, pisalo oblastem v Nigeriji in zahtevalo njegovo svobodo. Naša kampanja je bila uspešna in Moses je bil leta 2019 izpuščen iz zapora.
»Zahvaljujem se Amnesty International za veliko podporo, zaradi katere sem postal zmagovalec v tej situaciji. Oni so moji junaki. Želim jim zagotoviti, da ta velik trud, ki so mi ga namenili, ne bo zaman. Obljubljam, da bom aktivist za človekove pravice – da se bom boril za druge.
Moses Akatugba
Orodja in načini mučenja
Nihče ne bi smel imeti dobička od bolečine.
Pripomočki, ki se uporabljajo za kruto mučenje, ostajajo del svetovnega trgovanja. Podjetja prav tako še naprej prodajajo opremo, kot so lisice, pendreki in solzivec, varnostnim silam, ki jo zlorabljajo za mučenje ljudi.
Dolga leta kampanj Amnesty International in raziskovalne fundacije Omega so leta 2006 privedla do tega, da je EU sprejela prvo pravno zavezujočo uredbo na svetu za nadzor nad trgovino z orodji za mučenje.
Amnesty International se proti mučenju bori naprej. Zavzemamo si za mednarodno ureditev, ki bo prepovedala proizvodnjo in prodajo neprimerne opreme ter uredila trgovino z opremo, ki jo je mogoče zlorabiti. Skrajni čas je, da mednarodna skupnost sprejme ukrepe za nadzor te sramotne trgovine.
Oblasti morajo nemudoma izpustiti vse otroke, pridržane izključno zaradi mirnega protestiranja. V državi, kjer ne obstaja nepristranska in verodostojna možnost preiskave mučenja otrok, je ključnega pomena, da vse ostale države izvajajo mednarodno sodno pristojnost zoper iranskih predstavnikov oblasti, vključno s poveljujočimi in odgovornimi, ki so razumno osumljeni kazenske odgovornosti za kazniva dejanja po mednarodnem pravu, vključno z mučenjem otrok protestnikov.
Iran: Otroci v priporu žrtve bičanja, elektrošokov in spolnega nasilja
Amnesty International je marca 2023 izdala obsežno poročilo, ki šest mesecev po začetku množičnih protestov v Iranu razkriva nasilje nad otroki, ki so bili aretirani zaradi udeležbe na protestih. Raziskava izpostavlja metode mučenja, ki so jih revolucionarni stražarji, paravojaški sile, policija javne varnosti in druge varnostne in obveščevalne sile izvajali nad fanti in dekleti v priporu, da bi jih kaznovali, ponižali ter prisilili k lažnim priznanjem.
Fant, ki so ga pridržali državni agenti, je povedal svoji mami: »Bil sem prisiljen povedati, kar so želeli, ker so me posilili s cevjo. Vzeli so mojo roko in prisilno naredili moj prstni odtis.«
Od začetka preiskav o brutalnem zatiranju protestov s strani iranskih oblasti je Amnesty International podrobno dokumentirala mučenja sedmih otrok. Pridobila je pričevanja žrtev in njihovih družin, pa tudi nadaljnja pričevanja komisije proti mučenju otrok, kjer je o mučenju spregovorilo 19 prič, med njimi 2 odvetnika in 17 odraslih, ki je bilo pridržanih skupaj z otroki.
Žrtve in priče so bili iz provinc po Iranu, vključno z vzhodnim Azerbajdžanom, Golestanom, Kermanshahom, Khorasan-e Razavi, Khuzestan, Lorestan, Mazandaran, Sistan in Balučistan, Teheran in Zanjan.
Prav zaradi mučenja, izrednih nepravičnih izročitev in pridržanja za nedoločen čas, brez obtožb ali sojenja, je Guantanamo postal neslaven mednarodni simbol okrutnega ravnanja, ki ZDA postavlja ob bok državam, ki sistematično kršijo človekove pravice.
Mučenje kot orožje v boju proti terorizmu
ZDA so januarja 2002 ustanovile kamp za pridržanje Guantanamo. Od takrat je ta postal simbol hudih zlorab človekovih pravic, za katere je odgovorna ameriška vlada v imenu boja proti terorizmu. Na stotine ljudi je bilo tam več let zaprtih brez obtožb in podvrženih mučenju oziroma temu, kar ZDA imenujejo »izboljšane tehnike zasliševanja«.
Nekdanji zaporniki so opisali, da so jih polivali z vodo, jim preprečevali spanec, izpostavljeni so bili nenehni glasni glasbi in nizkim temperaturam ali prisiljeni v stresne položaje. Amnesty International se zavzema za takojšnjo izpustitev vseh zapornikov Guantanama ali pa morajo biti proti njim izrečene obtožbe za znana kazniva dejanja. Štirideset zapornikov je še vedno v Guantanamu.
Znano je tudi, da je CIA (Centralno obveščevalna agencija ZDA) vodila tajne objekte za pridržanje na številnih lokacijah po vsem svetu. Poročilo odbora ameriškega senata za obveščevalne zadeve opisuje, kako je bil zapornik vklenjen na palico nad glavo, ki mu ni dovoljevala, da bi spustil roke, 22 ur na dan dva dni zapored. Bil je tudi prisiljen nositi plenico.
Amnesty International si je neumorno prizadevala razkriti sokrivdo številnih držav v ameriškem programu tajnih pridržanj in izročitev. V zadnjem desetletju je posredovala v sodnih primerih, ki sta jih sprožila dva zapornika iz Guantanama,