Po vsem svetu je vse več mladih na ulicah – nekateri to označujejo za gibanja generacije Z. Njihov cilj? Da bi dosegli spoštovanje človekovih pravic. Na Madagaskarju protestirajo zaradi kroničnih izpadov elektrike in pomanjkanja vode. V Peruju je ogrožena pravica do splava. In v Indoneziji mladi dvigujejo svoj glas zoper vse pogostejše in nasilnejše avtoritarne ukrepe.
Namesto da bi mladim omogočili in zaščitili pravico do mirnega protesta, varnostne sile nezakonito uporabljajo prekomerno silo in ogrožajo življenja protestnic_kov. Mladi ne bi smeli biti potisnjeni v situacijo, da zgolj ker protestirajo, tvegajo svoje življenje.
Amnesty International poziva vse vlade sveta, naj uskladijo in podprejo Dogovor o poslovanju brez mučenja na ravni ZN, s katerim bi se prepovedalo opremo varnostnih sil, ki predstavlja nujno zlorabo pooblastil, in ki bi uredil trgovanje z opremo varnostnih sil, ki se pogosto zlorabi za mučenje ali drugo nečloveško kaznovanje. Brez učinkovitih nadzornih mehanizmov spoštovanja človekovih pravic bodo ljudje še naprej žrtve fizičnega in psihološkega nasilja oblasti.
V nadaljevanju so izpovedi štirih mladih aktivistk_ov o svoji odločenosti, da bodo navkljub grožnjam še naprej protestirali.
Robert, 20, Madagaskar (zaradi varnostnih razlogov se je osebne podatke spremenilo)
Tišina ščiti zatiralce, vidnost pa ščiti ljudi.
»S tem ko smo na ulicah in sodelujemo na protestih, sporočamo, da ne bomo več sprejemali tišine. Na tiste na oblasti pa izvajamo pritisk, da končno prisluhnejo ljudem, ki bi jim morali služiti.«
Želimo si, da slišijo naše glasove. Mlade se nas je predolgo ignoriralo, čeprav predstavljamo prihodnost.
Protest ni samo znak upora. Uresničujemo svojo temeljno pravico, da spregovorimo in izrazimo svoja nezadovoljstva.
S tem ko smo na ulicah in sodelujemo na protestih, sporočamo, da ne bomo več sprejemali tišine. Na tiste na oblasti pa izvajamo pritisk, da končno prisluhnejo ljudem, ki bi jim morali služiti. Protestiramo za boljšo prihodnost in zavračamo sistem, ki je izobraževalni sistem pustil v nemar in izdal celotno generacijo.
A ko protestiramo, dejansko tvegamo življenja. Policija pogosto uporabi nezakonito silo proti protestnikom in protestnicam, zaradi česar je prišlo tudi do smrti in resnih poškodb. Hkrati smo ves čas v nevarnosti, da nas aretirajo, ker smo dvignili glas in spregovorili ali podelili informacije. Želimo si, da bi mednarodni mediji osvetlili, kaj se dogaja tu. Tišina ščiti zatiralce, vidnost pa ščiti ljudi.
Onkraj naše osebne varnosti je največja grožnja to, da bo država vse bolj in bolj tonila v revščino, medtem ko peščica politikov in poslovnežev bogati. Če se nič ne spremeni, bomo cele generacije na Madagaskarju ostale ujete v bedo. To je resnična nevarnost, proti kateri se borimo.
Tu ne gre zgolj za današnjo jezo, ampak za gradnjo jutrišnjega upanja. Vsak glas, vsak korak, ki ga naredimo, je pritisk na vlado in na predsednika, da odstopijo. Mnogim predstavlja sedanje gibanje zoro resničnih sprememb – sprememb, ki jih vodijo ljudje za ljudi. Ni samo politično, človeško je.
Človečnost mora zmagati, saj so ljudje tisti, ki gradijo narode – ne pa režimi ali pokvarjene elite. Če se človečnost izgubi, potem izgubi dežela svojo dušo. A če bo človečnost zmagala, se bo Madagaskar končno vzdignil, močnejši in pravičnejši za ljudi tu.
Paola, 26, aktivistka in mladinska predstavnica, Peru
Protestiranje pomeni, da se dvigneš in zoperstaviš vsem kršitvam človekovih pravic povsod.
»Mnoga dekleta, ki so žrtve posilstva, so še naprej prisiljene, da donosijo otroka, ki je plod posilstva. Ne le, da jim je zanikana pravica do varnega splava, ampak so izpostavljene krutemu ravnanju in, včasih, kriminalizaciji.«
Protestiranje, če si mlada oseba, pomeni, da se dvigneš in zoperstaviš vsem kršitvam človekovih pravic povsod. Protestiram za pravičnejši svet, kjer, če dvignem svoj glas, to ne pomeni smrti. Protestiram, ker želim, da se vsaka oseba čuti svobodno in ponosno, da je, kdor je, in da ljubi, kogar želi. Protestiram in se organiziram, ker si želim, da imamo ekosistem radi in ga spoštujemo.
Ko uporabim svoj glas, sem vesela, saj prispevam k svetu, kjer bomo lahko vsi nekega dne uživali naše človekove pravice.
Sem aktivistka pri Amnesty International Peru in naša organizacija se zavzema za upor, tovarištvo in človečnost. Nimam občutka, da sem sama, saj vem, da so z mano še drugi tovariši in tovarišice, s katerimi se skupaj borimo v različnih delih države.
A vendar je včasih v Peruju biti zagovornik človekovih pravic izziv. Nedavno sem se udeležila protestov v Chiclayu v Lambayequeju – v regiji na severu Peruja. Protestirali smo, ker je ogrožena pravica do splava. Mnoga dekleta, ki so žrtve posilstva, so še naprej prisiljene, da donosijo otroka, ki je plod posilstva. Ne le, da jim je zanikana pravica do varnega splava, ampak so izpostavljene krutemu ravnanju in, včasih, kriminalizaciji. To se dogaja navkljub šokantnim podatkom o spolnem nasilju iz leta 2024, ko je 12.183 žensk, deklet in najstnic oddalo prijavo, da so bile žrtve spolnega nasilja.
V Peruju se soočamo s krizo legitimnosti oblasti in z vse manjšim zaupanjem v institucije. Zato vsak teden protestiramo in kljubujemo nasilju policije. Na ulicah smo soočeni z različnimi političnimi in gospodarskimi silami, ki nočejo, da smo tam. Moje sporočilo vsem je, da mora človečnost zmagati in zmagala bo, saj vsak dan vidim, da se to lahko zgodi.
Derry, 25, študent, Indonezija
Naša generacija je dokazala, da nam ni vseeno.
»Dvigujemo glasove zoper ponovni vzpon avtoritarizma. Vlade vse bolj drsijo proti zatiralskim ukrepom, izkoriščevalske politike pa skrivajo pod širokimi, praznimi gesli. Te politike škodujejo tako okolju kot marginaliziranim skupnostim.«
Pridružiti se demonstracijam ni zgolj dejanje protesta, ampak izraz vesti. Tako se postavimo za dosego pravičnosti in potrdimo našo solidarnost s soljudmi. S tem, ko smo na ulicah, jasno rišemo črto med tistimi, ki se postavijo za pravičnost, in tistimi, ki ostajajo tiho, četudi so priča zatiranju. Za nas je tišina sokrivda. To, da spregovorimo, pomeni, da smo izbrali pravičnost in zavrnili strah.
Dvigujemo glasove zoper ponovni vzpon avtoritarizma. Vlade vse bolj drsijo proti zatiralskim ukrepom, izkoriščevalske politike pa skrivajo pod širokimi, praznimi gesli. Te politike škodujejo tako okolju kot marginaliziranim skupnostim, še posebej staroselskim ljudstvom. Obenem teptajo temeljna načela človekovih pravic in dobrega vladanja. Naše zahteve so jasne: popolna strukturna in institucionalna reforma v smeri vladanja, ki je bolj človečno in utemeljeno na spoštovanju in uresničevanju človekovih pravic.
A soočeni smo z brutalnim zatiranjem. Ko sem delal kot prostovoljni urgentni zdravstveni delavec med avgustovskimi protesti, sem videl, kako je policija streljala s svojim orožjem v temo, potem ko so odklopili elektriko in ulično razsvetljavo. Mnoge prijatelje so aretirali brez pravega razloga, jih samovoljno pridržali, jih zaprli brez možnosti zagovora ali pa jih obtožili izmišljotin. Ne gre za naključne dogodke, ampak za simptome države, ki se boji lastnih ljudi.
Naše gibanje je zelo pomembno, saj simbolizira in dokazuje, da je naša generacija pripravljena vstati in se boriti za pravičnost. Naša generacija je dokazala, da nam ni vseeno. Mar nam je, delujemo in se borimo za pravičnost.
Verjamem, da lahko moj prispevek, četudi majhen, pomaga zanetiti spremembo, za katero se vseskozi borimo. Človečnost mora zmagati, saj predstavlja najvišji ideal vseh bojev: političnih, kulturnih in ekonomsko-gospodarskih. Vsaka revolucija se v svojem bistvu zavzema za svet, kjer sobivamo v dostojanstvu in spoštovanju drug drugega. Zato mora človečnost ostati kompas vsakega civilnodružbenega gibanja, saj je tam temeljna vizija, za katero si vsi prizadevamo: za zares človečno človeštvo.
Rova, 23, študent z Madagaskarja v Maleziji
Če zmagajo krivice, vse človeštvo izgubi del duše.
»Gre za moralno nujnost. Odraščamo v svetu, kjer so krivice vsakodnevne, kjer korupcija duši upanje in kjer je včasih tišina bolj nevarna, kot če spregovorimo na glas.«
Kot član te generacije, se mi ne zdi, da je izbira, ali bomo protestirali ali ne. Gre za moralno nujnost. Odraščamo v svetu, kjer so krivice vsakodnevne, kjer korupcija duši upanje in kjer je včasih tišina bolj nevarna, kot če spregovorimo na glas.
Na Madagaskarju mladi živijo revščino, neenakost, med odklopi elektrike, zlorabami oblasti in v strahu spregovoriti na glas. A navkljub vsemu smo odločeni, da bomo govorili na glas, da bomo zasedali ulice in obsojali ter zavračali.
Borim se za družbeno pravičnost, transparentnost in dostojanstvo. Borim se za družbeno in okoljsko pravičnost, za resnično demokracijo, kjer šteje vsak glas, kjer mladi ne veljamo za opazovalce. Borim se za Madagaskar — za veličastno, a ranjeno deželo, kjer je ogromno potenciala zadušenega zaradi zlorab položajev in revščine. Borim se, da mladi ne glede na to, kje na svetu smo, lahko verjamemo, da imamo svoje mesto in vlogo, ki jo lahko odigramo v pisanju zgodovine naše države.
Borim se miroljubno, a odločno. Prepričana sem, da nobena družba ne more obstati, če ne vključuje resnice in enakopravnosti. Čeprav nisem tam, sem soočana z grožnjami. Če govorim na glas o politiki na Madagaskarju, lahko hitro pride do manipulacij, pogostokrat smo nadzorovani. A večje tveganje bi bilo ostati tiho. Raje sem slišana četudi zgolj za trenutek, kot da sodelujem in nosim sokrivdo v tišini.
Oblastem, ki nam zapirajo pot, želim sporočiti, da vsiljena tišina nikoli ne zagotovi miru. Resničen mir se ne rodi iz strahu, ampak iz dialoga in spoštovanja. Lahko ustavite glasove, ne misli. Lahko zaprete telesa, ne idej. Na ulicah niso vandali. Gre za vesti, ki so se prebudile, za mlade, ki zavračajo, da bi njihove prihodnosti propadle zaradi vnemara.
Mladi nismo sovražniki. Ne borimo se proti nikomur posebej, ampak proti sistemu, ki uničuje našo prihodnost. Ne iščemo soočanj, ampak sodelovanja. Utišanje naših glasov zgolj zamika neizogibne spremembe.
Naše gibanje je mnogo več kot zgolj ljudski upor. Gre za državljansko renesanso. Če človečnost zmaga, bodo resnica, solidarnost in svoboda premagale strah, manipulacije in občutek, da (nam) je vseeno. Človečnost ni nekaj abstraktnega – je v tem, kdo smo, je v naši sposobnosti čutiti bolečino drugih. Če zmagajo krivice, vse človeštvo izgubi del duše. Vsak lokalen boj ima globalne odmeve: ko ljudje najdejo svoj glas, cel svet zadiha lažje. In vsem na ulicah – mladim, študentkam, materam in učiteljem – dolgujem, da dvignem svoj glas – njihov pogum je razlog, da še imam upanje.