Izraelske oblasti morajo odgovarjati za zagrešitev zločina apartheida nad Palestinci, pravi Amnesty International v danes objavljenem kritičnem poročilu. Poročilo je rezultat raziskave, ki je pokazala, da Izrael uveljavlja sistem zatiranja in prevlade nad palestinskim ljudstvom, kjer koli ima nadzor nad njihovimi pravicami. To vključuje tako Palestince_ke, ki živijo v Izraelu ter na Zasedenih palestinskih ozemljih (ZPO), kot tudi palestinske begunce, razseljene v drugih državah.
Izčrpno poročilo z naslovom Izraelski apartheid proti Palestincem: krut sistem nadvlade in zločini proti človeštvu (Israel’s Apartheid against Palestinians: Cruel System of Domination and Crime against Humanity) dokumentira, kako so množični zasegi palestinske zemlje in lastnine, nezakoniti poboji, prisilne selitve, drastične omejitve gibanja ter odrekanje narodnosti in državljanstva Palestincem sestavni deli sistema, ki po mednarodnem pravu predstavlja apartheid. Ta sistem vzdržujejo kršitve, za katere je Amnesty International ugotovila, da predstavljajo apartheid kot zločin zoper človeštvo, kot je opredeljen v Rimskem statutu in Mednarodni konvenciji o zatiranju in preprečevanju zločina apartheida.
Amnesty International poziva Mednarodno kazensko sodišče, naj v svoji trenutni preiskavi na Zasedenih palestinskih ozemljih upošteva zločin apartheida. Hkrati vse države poziva k izvajanju univerzalne jurisdikcije, da se storilce zločinov apartheida privede pred sodišče.
»Naše poročilo razkriva resnični obseg režima apartheida v Izraelu. Ne glede na to, ali živijo v Gazi, vzhodnem Jeruzalemu, Hebronu ali v samem Izraelu, se s Palestinci ravna kot z manjvredno rasno skupino in se jim sistematično odreka njihove pravice. Ugotovili smo, da krute izraelske politike segregacije, razlastitev in izključevanja na celotnem ozemlju pod njihovim nadzorom predstavljajo apartheid. Mednarodna skupnost je dolžna ukrepati.«
Agnès Callamard
»Nobenega možnega opravičila ni za sistem, zgrajen okoli institucionaliziranega in dolgotrajnega rasističnega zatiranja milijonov ljudi. V našem svetu ni mesta za apartheid; države, ki se odločajo Izraelu pogledati skozi prste, se bodo znašle na napačni strani zgodovine. Vlade, ki še naprej dobavljajo Izraelu orožje in ga v Združenih narodih ščitijo pred odgovornostjo, podpirajo sistem apartheida, spodkopavajo mednarodni pravni red ter povečujejo trpljenje palestinskega ljudstva. Mednarodna skupnost se mora soočiti z realnostjo izraelskega apartheida ter izkoristiti številne možnosti za zagotovitev pravice, ki se – kar je sramotno – ne uporabljajo.«
Ugotovitve Amnesty prispevajo k vedno bolj obsežnemu gradivu palestinskih, izraelskih in mednarodnih nevladnih organizacij, ki v vedno večji meri uporabljajo opredelitev apartheida za naslavljanje situacije v Izraelu in/ali na ZPO.
Opredelitev apartheida
Sistem apartheida je institucionaliziran režim zatiranja in prevlade ene rasne skupine nad drugo. To je huda kršitev človekovih pravic, ki je prepovedana v mednarodnem javnem pravu. Obsežna raziskava in pravna analiza Amnesty International, ki je vključevala posvetovanja z zunanjimi strokovnjaki, je pokazala, da Izrael skozi zakone, politike in prakse, ki zagotavljajo dolgotrajno in kruto diskriminatorno ravnanje, izvaja tak sistem nad Palestinci.
V mednarodnem kazenskem pravu specifična nezakonita dejanja, ki so storjena znotraj sistema zatiranja in prevlade z namenom vzdrževanja takega sistema, predstavljajo apartheid kot hudodelstvo zoper človečnost. Ta dejanja so opredeljena v Mednarodni konvenciji o zatiranju in preprečevanju zločina apartheida in Rimskem statutu (s katerim je bilo vzpostavljeno Mednarodno kazensko sodišče) ter vključujejo nezakonite uboje, mučenje, prisilne preselitve ter odrekanje osnovnih pravic in svoboščin.
Amnesty International je dokumentirala dejanja, opredeljena v konvenciji o apartheidu in Rimskem statutu, na vseh območjih, ki jih nadzira Izrael, čeprav se na Zasedenih palestinskih ozemljih dogajajo pogosteje in bolj nasilno kot v Izraelu. Izrael izvaja številne ukrepe, namenjene temu, da se Palestincem načrtno odrekajo njihove osnovne pravice in svoboščine, vključno z drakonskimi omejitvami gibanja Palestincev na ZPO, stalnimi diskriminatorno premajhnimi vlaganji v palestinske skupnosti v Izraelu ter odrekanjem pravice beguncev do vračanja. Amnesty International je zabeležila tudi prisilne preselitve, administrativna pridržanja, mučenje in nezakonite uboje, tako znotraj Izraela kot na ZPO.
Amnesty International je ugotovila, da ta dejanja sestavljajo del sistematičnega in široko razširjenega napada, usmerjena na palestinsko prebivalstvo, ter so storjena z namenom vzdrževanja sistema zatiranja in prevlade. Zato predstavljajo apartheid kot hudodelstvo zoper človečnost.
Nezakoniti uboji palestinskih protestnikov morda najbolj jasno kažejo, kako izraelske oblasti uporabljajo omenjena dejanja za vzdrževanje statusa quo. Leta 2018 so Palestinci_ke v Gazi na meji z Izraelom začeli tedenske proteste, na katerih so zahtevali pravico do vrnitve za begunce in odpravo blokade. Še preden so se protesti sploh začeli, so visoki izraelski uradniki posvarili, da bodo Palestinci, ki se bodo približali zidu, ustreljeni. Do konca leta 2019 so izraelske sile ubile 214 civilistov, med njimi 46 otrok.
Glede na sistematične nezakonite uboje Palestincev, ki so dokumentirani v poročilu, Amnesty International poziva Varnostni svet ZN, naj Izraelu naloži obsežen embargo na orožje. Glede na tisoče Palestincev, ki so jih izraelske sile nezakonito ubile, bi moral embargo pokrivati vso orožje in strelivo, pa tudi opremo za varnostne sile. Varnostni svet bi moral naložiti tudi usmerjene sankcije, kot je zamrznitev sredstev, za izraelske uradne predstavnike, ki so vpleteni v zločin apartheida.
Dojemanje Palestincev kot demografske grožnje
Vse od ustanovitve v letu 1948 je Izrael zasledoval politiko vzpostavljanja in potem vzdrževanja judovske demografske večine ter največjega možnega nadzora nad zemljo in viri v korist judovskim Izraelcem. Leta 1967 je Izrael to politiko razširil na Zahodni Breg in Gazo. Še danes se vsa ozemlja, ki jih nadzira Izrael, upravljajo z namenom, da se koristi judovskim Izraelcem na račun Palestincev, palestinske begunce pa se še naprej izključuje.
Amnesty International prepoznava, da Judje tako kot Palestinci zahtevajo pravico do samoodločbe ter ne postavlja pod vprašaj želje Izraela, da je dom za Jude. Organizacija tudi ne meni, da bi to, da Izrael sam sebe označuje za »judovsko državo«, samo po sebi kazalo namen zatiranja in prevlade.
Poročilo Amnesty International pa kaže, da so zaporedne izraelske vlade dojemale Palestince za demografsko grožnjo ter so sprejemale ukrepe za nadziranje in zmanjševanje njihove navzočnosti in dostopa do zemlje v Izraelu in na ZPO. Ti demografski cilji so dobro razvidni iz uradnih načrtov za to, da se območja Izraela in Zahodnega brega, vključno z vzhodnim Jeruzalemom naredi »judovska«, zaradi katerih so še naprej tisoči Palestincev v nevarnosti prisilne preselitve.
Zatiranje brez meja
Vojni v letih 1947-49 in 1967, še vedno potekajoča vojaška vladavina Izraela na ZPO ter vzpostavitev ločenih pravnih in administrativnih režimov znotraj ozemlja so ločili palestinske skupnosti in jih segregirali od judovskih Izraelcev. Palestinci, ki se jih je geografsko in politično razdrobilo, doživljajo različno raven diskriminacije, odvisno od tega, kakšen je njihov status in kje živijo.
Palestinski državljani v Izraelu trenutno uživajo več pravic in svoboščin kot Palestinci na ZPO, medtem ko so izkušnje Palestincev v Gazi zelo drugačne od tistih, ki živijo na Zahodnem bregu. Ne glede na to raziskava Amnesty International kaže, da so vsi Palestinci podvrženi istemu vseobsegajočemu sistemu. Izraelska obravnava Palestincev na vseh območjih zasleduje isti cilj: privilegiranje judovskih Izraelcev pri distribuciji zemlje in virov ter minimaliziranje palestinske navzočnosti in njihovega dostopa do zemlje.
Amnesty International pokaže, da izraelske oblasti obravnavajo Palestince kot manjvredno rasno skupino, ki jih definira njihov ne-judovski, arabski status. Rasna diskriminacija je zacementirana v zakonih, ki zadevajo Palestince v celotnem Izraelu in na ZPO.
Na primer, Palestinskim državljanom Izraela odrekajo nacionalnost, tako da jih pravno razlikujejo od judovskih Izraelcev. Na Zahodnem bregu in v Gazi, kjer Izrael od leta 1967 nadzira register prebivalstva, Palestinci nimajo državljanstva in za večino se dojema, da so brezdomovinci; za življenje in delo na ozemljih morajo od izraelske vojske pridobiti osebno izkaznico.
Palestincem, ki so bili razseljeni med konflikti v letih 1947-49 in 1967, in njihovim potomcem se še naprej odreka pravica do vrnitve na njihove nekdanje domove. Izraelsko izključevanje beguncev je flagrantna kršitev mednarodnega prava, zaradi česar so milijoni v trajnem stanju prisilne razselitve.
Palestinci v priključenem vzhodnem Jeruzalemu imajo namesto državljanstva pravico do stalnega prebivanja – čeprav je ta status stalen zgolj v imenu. Od leta 1967 je notranje ministrstvo po svoji diskreciji odvzelo dovoljenje za prebivanje več kot 14.000 Palestincem, zaradi česar so bili prisilno izseljeni iz mesta.
Manj vredni državljani
Palestinski državljani Izraela, ki predstavljajo okoli 21 odstotkov prebivalstva, se soočajo s številnimi oblikami institucionalizirane diskriminacije. Leta 2018 so to diskriminacijo udejanjili tudi v ustavnem zakonu, ki je prvič določil, da je Izrael ekskluzivno »nacionalna država judovskega ljudstva«. Ta zakon tudi promovira gradnjo judovskih naselbin in odpravlja status arabščine kot uradnega jezika.
Poročilo dokumentira, kako se Palestincem dejansko preprečuje najem okoli 80 odstotkov državne zemlje, kar je posledica rasističnega prilaščanja zemlje ter mreže diskriminatornih zakonov o razporeditvi zemlje, planiranju in razmejevanju.
Situacija v regiji Negev/Naqab na jugu Izraela je prvovrsten primer, kako izraelske politike načrtovanja in grajenja načrtno izključujejo Palestince. Od leta 1948 so izraelske oblasti sprejele različne politike za to, da se ta regija naredi bolj »judovska«, vključno z opredeljevanjem velikih območij kot naravnih rezervatov ali vojaških strelišč ter s postavljanjem tarč za povečevanje števila judovskega prebivalstva. To je imelo uničujoče posledice za desetine tisoče palestinskih beduinov, ki živijo v regiji.
35 beduinskih vasi, ki predstavljajo dom za okoli 68.000 ljudi, je trenutno s strani Izraela »neprepoznanih«, kar pomeni, da so odrezane od nacionalne dobave elektrine in vode ter jih vedno znova skušajo porušiti. Ker vasi nimajo uradnega statusa, se njihovi prebivalci soočajo z omejevanjem politične participacije ter so izključeni iz zdravstvene oskrbe in izobraževalnega sistema. Te razmere so številne prisilile v to, da so zapustili domove in vasi, kar predstavlja prisilne preselitve.
Zaradi desetletij namerne neenake obravnave palestinskih državljanov Izraela so v primerjavi z judovskimi Izraelci konsistentno v ekonomsko deprivilegiranem položaju. To še poslabša očitno diskriminatorna razporeditev državnih virov: nedavni primer predstavlja vladni paket pomoči za okrevanje po covidu-19, v katerem je bilo le 1,7 odstotka namenjenih palestinskim lokalnim oblastem.
Razlastninjenje
Razlastninjenje in razseljevanje Palestincev z njihovih domov je ključni steber izraelskega sistema apartheida. Vse od ustanovitve je država Izrael izvajala množično in kruto prilaščanje zemlje od Palestincev ter še naprej izvaja množico zakonov in politik, katerih namen je Palestince prisiliti v majhne enklave. Od leta 1948 je Izrael porušil stotine tisoče palestinskih domov in druge lastnine na vseh območjih pod svojo jurisdikcijo in dejanskim nadzorom.
Kot v regiji Negev/Naqab tudi v vzhodnem Jeruzalemu in na območju C na ZPO Palestinci živijo pod popolnim izraelskim nadzorom. Oblasti na tem območju Palestincem odrekajo gradbena dovoljenja, s čimer jih silijo v gradnjo nezakonitih gradenj, ki jih vedno znova porušijo.
Za ZPO razmere slabša stalna širitev nezakonitih izraelskih naselbin. Njihova gradnja na ZPO je vladna politika že od leta 1967. Naselbine danes predstavljajo že 10 odstotkov zemlje na Zahodnem bregu; med 1967 in 2017 je bilo v vzhodnem Jeruzalemu prilaščenih okoli 38 odstotkov palestinske zemlje.
Palestinske soseske v vzhodnem Jeruzalemu so pogosto tarče organizacij naseljencev, ki si z vso podporo izraelske vlade prizadevajo za razselitev palestinskih družin in predajo njihovih domov naseljencem. V eni takih sosesk, Sheikh Jarrah, so se od maja 2021 vrstili številni protesti, na katerih se družine borijo, da bi ob grožnji tožb naseljencev obdržale svoje domove.
Drakonske omejitve gibanja
Vse od sredine 90. let prejšnjega stoletja izraelske oblasti Palestincem na ZPO nalagajo stroge omejitve gibanja. Mreža vojaških kontrolnih točk, blokad cest, ograj in drugih struktur nadzira gibanje Palestincev znotraj ZPO in omejuje njihova potovanja v Izrael ali v tujino.
700 kilometrov dolga ograja, ki jo Izrael še naprej širi, je palestinske skupnosti izolirala na »vojaških območjih«; kadarkoli zapuščajo ali se vračajo na svoje domove morajo pridobiti več posebnih dovoljenj. V Gazi več kot dva milijona Palestincev_k živi pod izraelsko blokado, ki je ustvarila humanitarno krizo. Za Palestince iz Gaze je skoraj nemogoče odpotovati v tujino ali na preostala ZPO, tako da so dejansko segregirani od sveta.
»Za Palestince so težave, s katerimi se soočajo, ko potujejo znotraj ali pa iz ZPO in nazaj, stalni opomin njihove nemoči. Vsako njihovo gibanje je podvrženo dovoljenjem izraelske vojske in najpreprostejše vsakdanje naloge predstavljajo navigiranje v mreži nasilnega nadzora,« je dejala Agnès Callamard.
»Sistem dovoljenj na ZPO je simbol grobe diskriminacije Palestincev. Medtem ko so Palestinci zaprti za blokado in cele ure tičijo na kontrolnih točkah ali čakajoč na še eno dodatno dovoljenje, se lahko izraelski državljani in naseljenci gibljejo, kakorkoli jih je volja.«
Amnesty International je pregledala vsako od varnostnih upravičevanj, ki jih Izrael navaja kot podlago za svoje ravnanje s Palestinci. Poročilo kaže, da so nekatera od izraelskih politikih morda bila oblikovana za zagotavljanje legitimnih varnostih ciljev, a se uresničujejo na izjemno nesorazmeren in diskriminatoren način, ki ni v skladu z mednarodnim pravom. Nekatere politike pa nimajo absolutno nobene razumne osnove v zagotavljanju varnosti in so očitno oblikovana z namenom zatiranja in prevlade.
Pot naprej
Amnesty International izraelskim oblastem podaja številna specifična priporočila za to, kako naj odpravijo sistem apartheida in diskriminacije, segregacije in zatiranja, ki ga vzdržujejo.
Kot prvi korak organizacija poziva k prenehanju brutalne prakse rušenja domov in prisilnih izselitev. Izrael mora dati enake pravice vsem Palestincem v Izraelu in na ZPO, v skladu z načeli mednarodnega prava človekovih pravic in humanitarnega prava. Prepoznati mora pravico palestinskih beguncev in njihovih potomcev, da se vrnejo na domove, kjer so živeli oni ali njihove družine, ter zagotovi žrtvam kršitev človekovih pravic in zločinov proti človeštvu polno popravo krivic.
Obseg in resnost kršitev, ki jih dokumentira poročilo Amnesty International, terjajo drastično spremembo v pristopu mednarodne skupnosti do krize človekovih pravic v Izraelu in na ZPO.
Vse države morajo izvrševati univerzalno jurisdikcijo nad osebami, ki so utemeljeno osumljene zagrešitve kaznivega dejanja apartheida po mednarodnem pravu; države, ki so pogodbenice konvencije o apartheidu, pa so to dolžne storiti.
»Mednarodni odziv na apartheid več ne sme biti omejen na prazne obsodbe in sprenevedanje. Če ne bomo razrešili vzrokov, bodo Palestinci in Izraelci še naprej ostali zaklenjeni v krog nasilja, ki je že uničil tako veliko življenj,« je dejala Agnès Callamard.
»Izrael mora odpraviti sistem apartheida in začeti ravnati s Palestinci kot s človeškimi bitji z enakimi pravicami in dostojanstvom. Dokler tega ne stori, bosta mir in varnost tako za Izraelce kot za Palestince ostala oddaljen obet.«
Agnès Callamard