Pred časom smo doživeli izrek oprostilne sodbe »domžalski peterici«, ki je bila leta 2020 obtožena posilstva 15-letne osnovnošolke. Eden izmed njih je bil obtožen tudi spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, ter dveh dejanj izdelave in objave pornografskega gradiva; obsojen je bil (le) za eno od teh.
Nekaj dni pred izrekom sodbe je Iniciativa proti kulturi posilstva ob podpori okoli petdsesetih organizacij organizirala spontani shod za podporo preživeli in z namenom opozoriti na kulturo posilstva. Shod je bil pravzaprav protiprotest prvotnemu shodu v podporo peterici; ta je imel dve udeleženki, ki sta kampanjo blatenja žrtve iz spletnega prostora prenesli v fizični. Pred sodiščem in obdani s policisti sta postavili fotografije in predvajali zvočne posnetke, med njimi fotografije in posnetke preživele.
Kultura posilstva pomeni normaliziranje in celo opravičevanje spolnega nasilja, tudi posilstev s škodljivimi miti in spolnimi stereotipi. Pomeni prelaganje odgovornosti za spolno nasilje s povzročiteljev na preživele in sega od posameznikov_ic do obravnav v institucijah: »bil je pijan«, »ni vedel, da ni za«, »kazen bi mu uničila življenje«, »mlad je še«, »bila je pijana«, »kako je bila pa oblečena?«, »verjetno se je strinjala in si nato premislil« …
Slovenija je skoraj dve leti nazaj naredila velik korak proti kulturi posilstva: spremenila je pravno definicijo posilstva v t.i. Ja pomeni ja model. Ta upošteva, da se mnoge žrtve med posilstvom ne zmorejo upirati, zato je edini pravi kriterij za opredelitev posilstva ta, ali se je spolno dejanje zgodilo s soglasjem ali ne.
Na splošno velja, da učinkov nove zakonodaje še ne zmoremo zaznati in oceniti. Glavni del tega velikega vprašaja pripisujemo temu, da so postopki tako dolgi in se tisti po novi zakonodaji preprosto še niso zaključili. Tokrat gre za (prvostopenjsko) sodbo za dejanje, ki se je obravnavalo po stari zakonodaji, torej po modelu prisile.
Vendarle pa je že to del odgovora na (drugo) vprašanje: kje v kulturi posilstva smo. Žrtve se še vedno vleče skozi sodne obravnave in retravmatizira veliko dlje, kot je to predvideno v zakonu. V primeru mladoletne oškodovanke bi se moral postopek zaključiti v šestih mesecih, pa vendarle se je vlekel že v tretje leto. Medijska in javna obravnava žrtve mestoma globoko poseže v dostojanstvo in osebne podatke, čeprav zakonodaja sicer ščiti osebne podatke žrtev kaznivih dejanj.
Tudi izsledki raziskave Inštituta za kriminologijo o kaznovanju spolne kriminalitete v Sloveniji lahko razumemo v kontekstu kulture posilstva. Analiza 431 sodb razkriva zelo blago kaznovalno politiko do dejanj spolnega nasilja: skoraj tretjina kazni je bila pogojnih. Pri spolnem napadu na mlajše od 15 let je bilo pogojnih kazni celo 41 odstotkov, povprečna zaporna kazen pa je znašala nekaj več kot dve leti, kar je pod predpisanim minimumom treh let zapora. Pogosto je v obrazložitvi pisalo, da gre za zelo huda ali najhujša kazniva dejanja s tega področja, hkrati pa so bile dosojene zelo blage sankcije s spodnjega roba kaznovalnega razpona; še posebej pogosto je to pri spolnih napadih na otroka.
Nevladne organizacije, ki smo si prizadevale in dosegle spremembo pravne opredelitve posilstva, se nikoli nismo slepile, da bo že zakonodaja dovolj za ustavitev kulture posilstva. Ko pričakujemo spremembo praks v institucijah, pa ostaja pomembno vprašanje, ali to sploh znajo, zmorejo in hočejo. V tej točki imamo vsi še dolgo pot in v praksi potrebujemo odločen osebni angažma vsake posameznice in posameznika – zasebno in poklicno.
Nataša Posel, direktorica AIS
Related Content
