Nasproti poslopja državnega zbora je danes potekalo branje pričevanj begunk in beguncev, svoje zgodbe in poglede pa je predstavilo tudi nekaj beguncev v Sloveniji, eden od njih je slovenski vladi tudi prebral zahteve in pričakovanja prosilcev za azil in beguncev v Sloveniji.
Branje je bilo organizirano ob robu sprejemanja zakona o tujcih, ki ga je vlada potrdila v začetku leta in ga poslala v sprejem v državni zbor. Zakonski predlog v obliki, kot jo je potrdila vlada, po mnenju nevladnih organizacij s tega področja krši mednarodno pravo in slovensko ustavo (kliknite za odziv nevladnih organizacij); proti so se izrekli tudi že številni pravnice in pravniki, med drugim na javni razpravi, ki jo je organiziral Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, opozorila so prišla iz Sveta Evrope. Tudi v luči tega potekajo te dni nadaljnja usklajevanja o zakonskih spremembah: zato je bil primeren čas, da se vsem, ki odločajo, pa tudi širši javnosti, sporoči, komu bo Slovenija s sprejemom zakona odrekla pomoč.
Pričevanja begunk in beguncev so brali trije igralci, Lučka Počkaj, Stane Tomazin in Primož Bezjak) ter kolegi in kolegice iz nevladnih organizacij in civilne družbe (Maja Ladič, Neva Pirc, Ajda Pistotnik, Primož Jamšek, Nevenka Alja Gladek, Luka Volk, Barbara Vodopivec in Zala Primc). Vsem se še enkrat lepo zahvaljujemo.
Lučka Počkaj je med drugim posodila svoj glas ženski iz Sirije, ki je bila v času pogovora z Amnesty International z možem in s štirimi otroki ter nečakinjo na poti že sedem mesecev:
Zbežali smo pred smrtjo, če ne vidiš na lastne oči, si ne moreš predstavljati teh grozot. Smrt, strah, eksplozije, klanje, zato smo morali oditi. Toda pot je zelo dolga. Vsak dan umremo tisočkrat. [Moji otroci] me sprašujejo ‘Zakaj si nas pripeljala sem, kam nas pelješ, kaj se dogaja?’. To je zelo težko zame kot mamo. Za otroke sva želela le normalno življenje, da bi lahko spali brez strahu. Želimo si samo varnosti in želimo si človečnosti
Ženska iz Sirije
Ena od pričevanj, ki jih je prebral Stane Tomazin, so bile besede 15-letnega begunca iz Siriji z avgusta lani: “Zdi se mi, da bo vse, na kar bomo naleteli v Evropi, le še bolj težko. Na koncu nas nihče noče. Tako da si želim, da ne bi bil tu. Želim si, da ne bi bil tam, kjer nas ljudje nočejo.”
Del bolečih spominov Khalila iz Darfurja je prebral Luka Volk: “Ko je bomba eksplodirala, sem dobil mišične krče, pozneje istega dne pa me je začelo močno tresti. Potem sem postopoma nehal čutiti levo stran telesa, od noge do ramena.
Pozneje je cela stran ohromela. Zdaj lahko hodim le s pomočjo palice. Kmalu po eksploziji sem tudi veliko bruhal, dva dni zatem pa se je moj urin obarval rdeče. Štirim se je urin obarval rdeče – jaz sem edini, ki je preživel.”
Zgodbo Hasana iz Irana, ki v azilnem domu v Sloveniji čaka na odločitev o podelitvi mednarodne zaščite, je prebrala Zala Primc. Med drugim Hasan pravi: “Na čoln za 35 ljudi je tihotapec spravil 55 ljudi. Grozil nam je, zato smo vsi ubogali. Visoki valovi, mrzla voda, nevihta, nekateri potniki so bili brez rešilnih čolnov. Čoln se je na srečo potopil šele blizu grške obale, tako da so nas hitro rešili.”
Tako so zvenele besede Umme Ashraf iz Iraka, ki jih je povedala Ajda Pistotnik: “Naši domovi so postali grobovi naših otrok. Moji sosedje so še vedno pod ruševinami, nihče jih še ni uspel odkopati. Sama sem svoje ranjene otroke enega za drugim izvlekla izpod ruševin. A moja sestra je bila ubita, njej nisem mogla pomagati. Soseda je eksplozija obglavila, veliko drugih je bilo ubitih.”
Tragično usodo družine Hajija Shafija iz Afganistana, ki ni videla druge možnosti, kot da tvegajo življenje in poskusijo prečkati Egejsko morje, je prebrala Nevenka Alja Gladek. V prečkanju so umrli njegova sinova, petletni Yusuf in triletni Yunus, in 6-letna nečakinja Farah. “Vreme je bilo zelo slabo – zelo deževno – bili so visoki valovi. Ljudi na čolnu je bilo zelo strah in začeli so skakati v vodo. Čoln se je prevrnil in nisem mogel rešiti vseh svojih otrok, saj imam štiri.””Dan kasneje sem identificiral trupla. Ta nesreča nas je pretresla, sedaj ne moremo planirati za naprej – ne moremo sprejemati odločitev. Smo povsem v šoku.”
Maja Ladič je prebrala, kaj je 27-letna ženska iz Kabula povedala glede bega iz Afganistana, potem ko je bila z možem in sedemletno hčerko na poti že pet mesecev. “Moj tast je bil ubit, umorjen. Delal je za vlado, potem je življenje za nas postalo zelo težavno, zelo nevarno, zelo težko. Na pot smo šli zaradi moje hčere, za njeno prihodnost, da bi bila varna. Tukaj v kampu so vsi tako utrujeni. Življenje je tako težko. Prečili smo gore, hodili po gozdovih, imeli smo dež, imeli smo vročino, imeli smo vse. Hčerki sem morala vsak dan brisati solze. Moje največje sanje so, da bi jo videla srečno v Evropi. Rada bi jo samo videla iti v šolo. Upam, da bo čez nekaj let prišla do mene in mi rekla ‘Mama, prav si imela, da smo odšli, prav si se odločila’.”
Zgodbo Marwana iz Sirije je predstavil Primož Bezjak. Med drugim je povedal: “Ko sem odhajal, se je začelo bombardiranje. Skušal sem se skriti v hiši in nenadoma sem videl, kako mi je odtrgalo roko. Prijatelj je uporabil žico, da bi zaustavil krvavitev. Svojo amputirano roko sem vzel s seboj na avtobus. Upal sem, da mi jo bodo z operacijo lahko prišili nazaj. Toda niso je mogli.”
Neva Pirc je prebrala eno od številnih pričevanj iz Eritreje.
Moj oče je odšel v vojsko, še preden sta se rodila moja starejša brata. In sedaj, na začetku leta 2015, so uvedli obveznost tudi za ženske – tudi moja mati je morala na enomesečno usposabljanje. Moj starejši brat je bil v vojski šest let, potem je pobegnil iz države, in sedaj naj bi šla v vojsko še jaz?
18-letna Mariam iz Eritreje
Posledice napada na neko darfursko vas, kot ji je opisal Mouhaildin, je povedal Primož Jamšek:”[Dva dni kasneje] smo se vrnili in našli celotno vas požgano do tal. Ljudi so ubili: mojega strica so ubili, medtem ko je gnal svoje kamele [iz vasi]; bratranca so prav tako ubili in vzeli njegove koze; mojega [dveletnega] sina je med tekom zadela krogla in je umrl. “Napad je prizadel otroke. Moj [triletni] sin je ostal zadaj, ko so vsi bežali. Bomba je pristala blizu njega. Ni bil ranjen, vendar je od dneva napada začel kašljati in imel težave z dihanjem. Nato je začel bruhati, pojavila se mu je driska. Zatem mu je začela odpadati koža. Branja se je udeležil tudi gospod Veno Taufer, ki se je prav tako zavzel proti spornim zakonskim spremembam ter zbranim prebral svojo pesem.”
Barbara Vodopivec pa je dala glas prebivalcu Alepa: “Bil sem v avtomobilu, ravno sem skušal evakuirati ranjenega prijatelja v zračnem napadu na sosesko al-Mashhad. Takrat sem zaslišal hrup vojaškega letala, nato pa se je na naju vsulo razbito okensko steklo. Slišal sem vrsto manjših eksplozij, ki so trajale skoraj minuto. Počakal sem še 10 minut, nato pa sem odpeljal v bolnišnico, le nekaj metrov stran. Izvedel sem, da je šlo za kasetno bombo. Šrapneli so poškodovali več kakor 40 ljudi.”
To je le del pričevanj, ki smo jih predstavili javnosti.
