Za samoidentifikacijo in depatologizacijo, ne diagnoze motnje duševnega zdravja.
Osrednji področji, kjer se skupnosti transspolnih oseb kršijo človekove pravice in dostojanstvo, sta zdravstvo – natančneje postopki za potrditev spolne identitete in pravo – natančneje postopek pravnega priznanja spola.
V obeh postopkih morajo transspolne osebe v Sloveniji od psihiatrinje_a oz. upravljalcev_k njihovih usod obvezno prejeti diagnozo »transseksualizem«. Ta se v Mednarodni klasifikaciji bolezni št. 10 uvršča med duševne motnje.
MKB oz. mednarodna klasifikacije bolezni je globalno orodje za upravljanje zdravja, ki ga ureja Svetovna zdravstvena organizacija.Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je leta 2019 zaključila postopek celovite reforme in sprejela Mednarodno klasifikacijo bolezni 11 (MKB-11). V tem dokumentu je transseksualizem zamenjan z diagnozo »spolna neskladnost med mladostnicami_ki in odraslimi«, ki je v poglavju »Stanja, povezana s spolnim zdravjem«. S tem premikom so bile transspolne identitete odstranjene s področja duševnih bolezni. Za trans skupnost je bila to dobra novica, a uresničevanje reformirane MKB-11 je še vedno odvisna od politične volje držav članic SZO in ni zavezujoča.
V Sloveniji, kot v (pre)mnogih drugih državah, se tako še vedno uporablja neposodobljena različica MKB, ki posledično transspolne osebe izpostavlja prisilni medikalizaciji in patologizaciji.
Kako to izgleda v vsakdanjem življenju transspolne osebe?
Če želi oseba spremeniti podatek o spolu v uradnih dokumentih, jo pred odhodom na upravno enoto čaka dolgotrajna psihiatrična in psihološka obravnava. Ta vključuje individualne obravnave, diagnostične psihološke preglede, od oseb – tudi polnoletnih – pa se v večini primerov pričakuje tudi, da jih vsaj enkrat na obravnavo pospremi bližnja oseba, ki nastopa v vlogi karakterne priče.
Obravnava se izvaja brez vsebinskega protokola ter je na voljo le pri dveh psihiatrih_injah v Ljubljani. To še dodatno omejuje njeno dostopnost.
Raziskava Zavoda TransAkcija Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji (2019), je pokazala, da velika večina transspolnih oseb (78 %) želi, da bi pravno priznanje spola bilo urejeno na podlagi samoidentifikacije, ki gre z roko v roki z depatologizacijo.
Samoidentifikacija
Samoidentifikacija ali samoopredelitev je avtonomno (pre)oblikovanje in (ne)definiranje svoje spolne identitete. To naj bi bila temeljna pravica vsake_ga posameznice_ka. Samoidentifikacija je temelj osebne spolne identitete in ključen pojem na področju transspolnosti in zavzemanja za človekove pravice transspolnih oseb.
Samoidentifikacija je tudi kategorija in najnaprednejši model za pravno priznanje spola.
Trenutno je v Evropi devet držav, kjer je pravno priznanje urejeno na podlagi samoidentifikacije, to so Belgija, Danska, Islandija, Irska, Luksemburg, Malta, Norveška, Islandija in Portugalska. V praksi to deluje tako, da oseba pred uradnim organom, npr. notarko_jem, sodnico_kom, ki ga določa zakon za pravno priznanje spola, izreče svojo spolno identiteto. Organ pa to dejstvo zgolj potrdi in o tem izda uradno potrdilo. Nobene pristojnosti nima zanikati samoidentifikacije osebe ali pa od osebe zahtevati dodatna dokazila.
Z drugimi besedami: v Evropi je trenutno samo devet držav, ki omogočajo spremembo podatka o spolu in spremembo dokumentov v skladu z dejansko identiteto brez pogoja pridobitve psihiatrične diagnoze motnje duševnega zdravja.
Vsako leto 21. oktobra se obeležuje mednarodni dan akcije proti patologizaciji transspolnih oseb. Ob letošnjem dnevu so krovne svetovne in evropske organizacije, ki delujejo na področju transspolnosti in LGBTIQ tematik GATE, ILGA World in TGEU izdale_i skupno izjavo za javnost, kjer so izrazile_i te pozive:
- vlade naj prenovijo nacionalne protokole in smernice trans-afirmativnih zdravstvenih storitev, ki naj bodo v skladu z MKB-11,
- vlade in donatorji naj investirajo v izobraževanje in treninge zdravstvenih delavk_cev in naj decentralizirajo točke dostopa do trans-afirmativnih zdravstvenih storitev,
- zavezniki_ce naj se javno opredelijo kot podpornice_ki transspolnih in spolno raznolikih oseb ter skupnosti. Nasprotujejo naj tistim gibanjem, ki želijo omejevati človekove pravice. Svoj vpliv in odnose z odločevalkami_ci pa naj uporabijo za naslavljanje vsebin, ki so nujno potrebne za omogočanje dobrobiti skupnosti transspolnih oseb.
Samoidentifikacijo in depatologizacijo čim prej potrebujejo tudi transspolne osebe v Sloveniji. Dan, ko bosta sprejeti in implementirani, bo dan, ko se bo na sistemski ravni onemogočilo mnogo kršitev človekovih pravic transspolnih oseb, ki se po pričevanju transspolnih oseb v slovenskem zdravstvenem in pravnem sistemu vrstijo vsaj tako pogosto kot tviti z žaljivo vsebino.
V Amnesty International Slovenije se pridružujemo pozivom za čimprejšnjo odpravo patologizacije trans oseb.
Linn Julian Koletnik