Bogate države izkazujejo popolni manko odgovornosti in prepuščajo desetim državam, katerih ekonomsko bogastvo predstavlja le 2,5 odstotka svetovnega, da prevzemajo skrb za 56 odstotkov svetovnih beguncev, opozarja Amnesty International v svoji najnovejši celoviti oceni svetovne begunske krize.
Poročilo Spopadanje z globalno begunsko krizo: Od izogibanja do deljenja odgovornosti (Tackling the global refugee crisis: From shirking to sharing responsibility) dokumentira negotovo situacijo, s katero so soočeni mnogi izmed 21 milijonov svetovnih beguncev. Številni v Grčiji, Iraku, na otoku Nauru ali na meji med Sirijo in Jordanijo nujno potrebujejo dom, spet drugi se v Keniji in Pakistanu soočajo z naraščajočim nadlegovanjem vlad.
Voditelji morajo razložiti, zakaj lahko svet pomaga rešiti banke, razvija nove tehnologije in bojuje vojne, a ne more najti varnih domov za 21 milijonov beguncev, ki predstavljajo le 0,3 odstotka svetovnega prebivalstva.
Salil Shetty, generalni sekretar Amnesty International
Poročilo predstavi pravično in praktično rešitev krize na temelju sistema, ki bi s pomočjo relevantnih in objektivnih kriterijev pokazal, kakšen pravičen delež odgovornosti za zaščito beguncev bi vsaka država na svetu morala sprejeti, da bi se lahko vsako leto našlo dom za 10 odstotkov svetovnih beguncev.
“Na svetu je 193 držav, a več kot polovico beguncev gostijo v desetih državah. Majhnemu številu držav je prepuščeno, da storijo veliko preveč le zato, ker so sosede kriznih območij. Takšna situacija je v osnovi nevzdržna in izpostavlja milijone, ki bežijo pred vojno in preganjanjem v državah, kot so Sirija, Južni Sudan, Afganistan in Irak, nevzdržni nesreči in trpljenju,” je dejal generalni sekretar Amnesty International Salil Shetty.
“Čas je, da voditelji začnejo resno, konstruktivno debato o tem, kako bodo naše družbe pomagale ljudem, ki so zaradi vojn in preganjanja prisiljeni zapustiti svoje domove. Razložiti morajo, zakaj lahko svet pomaga rešiti banke, razvija nove tehnologije in bojuje vojne, a ne more najti varnih domov za 21 milijonov beguncev, ki predstavljajo le 0,3 odstotka svetovnega prebivalstva.”
“Če države sodelujejo in delijo odgovornost, lahko zagotovimo ljudem, ki so brez lastne krivde morali bežati in zapustiti svoje domove in države, varnost in možnost, da si ponovno zgradijo življenja nekje drugje. Če ne ukrepamo, bodo ljudje umirali: zaradi utopitev, v klavrnih kampih in centrih pridržanja zaradi bolezni, ki bi se jih dalo preprečiti, ali pa se bodo prisiljeni vrniti na konfliktna območja, s katerih bežijo.”
Begunke in begunci po celem svetu v hudi stiski
Poročilo poudarja, da morajo vlade nujno znatno povečati število beguncev, ki so jih pripravljene sprejeti, in dokumentira hudo stisko beguncev na vseh kontinentih.
Pošiljanje nazaj na konfliktna območja in kršitve človekovih pravic
- Iz Afganistana zaradi konflikta, ki se zaostruje, v Pakistan in Iran beži vedno več beguncev. Afganistanske begunce v Pakistanu oblasti nadlegujejo in to se še stopnjuje. Oblasti so že prisilile več kot 10.000 ljudi, da se vrnejo v svojo, od vojne razdejano, državo.
- V Keniji se begunci, ki živijo v kampu v Dadaabu, soočajo s pritiskom, da se vrnejo v Somalijo. Vlada želi zmanjšati število beguncev v kampu za 150.000 do konca leta 2016. Več kot 20.000 somalskih beguncev se je iz Dadaaba vrnilo v Somalijo.
- Več kot 75.000 beguncev, ki bežijo iz Sirije, je trenutno obtičalo na meji z Jordanijo v ozkem predelu puščave, ki je poznan pod imenom berm.
Prepuščeni strahotnim razmeram
V Jugovzhodni Aziji begunci in prosilci za azil iz ljudstva Rohingya, ki so pobegnili iz Mjanmara, živijo v nenehnem strahu pred aretacijo, pridržanjem, preganjanjem in v nekaterih primerih, prisilnim vračanjem. V pridržalnih centrih v Maleziji Rohingye in drugi begunci živijo v težkih pogojih, vključno zaradi prenatrpanosti, zdravstvene ogroženosti, groženj fizičnih in spolnih zlorab ter celo smrti zaradi pomanjkljive zdravstvene oskrbe.
Poročilo obtožuje nekatere države Evropske unije in Avstralijo uporabe “sistematičnih kršitev človekovih pravic in zlorabe kot političnega orodja”, s katerim odvračajo ljudi. Julija 2016 je Amnesty International odkrila, da prestaja 1200 žensk, moških in otrok, ki živijo v pridrževalnem centru Nauru blizu avstralske obale, hude zlorabe, nečloveško ravnanje in zanemarjanje.
EU si prizadeva za sprejem sumljivih dogovorov, med drugim z Libijo in s Sudanom, s katerimi bi omejila prihode beguncev in migrantov. Begunci trpijo široko razširjene zlorabe v imigracijskih pridržalnih centrih, potem ko jih prestreže libijska obalna straža ali jih pridržijo oborožene skupine in varnostne službe, so protipravno zadržani in brez dostopa do odvetnika. Pripadniki varnostnih sil, ki jih Sudan uporablja za nadzor migracij, so bili povezani z zlorabami človekovih pravic v Darfurju.
Prisiljeni v nevarna potovanja
- Od januarja 2014 do junija 2015 je UNHCR zabeležil 1100 smrti v morju v Jugovzhodni Aziji, večinoma beguncev iz ljudstva Rohingya. Dejansko število smrti je verjetno še dosti večje.
- Leta 2015 je več kot milijon beguncev in migrantov doseglo Evropo preko morja, skoraj 4.000 jih je med prečkanjem morja izgubilo življenje. V prvih devetih mesecih leta 2016 je utonilo že več kot 3500 ljudi.
- Leta 2016 so begunke iz podsaharske Afrike, ki so potovale skozi Libijo, povedale Amnesty International, da so posilstva na tihotapskih poteh tako pogosta, da pred potovanji jemljejo kontracepcijske tabletke, da bi se izognile nosečnosti. Begunci in migranti poročajo, da jih tihotapci držijo v ujetništvu, da bi od družin izsilili odkupnino. Zaprte imajo v klavrnih in pogosto umazanih pogojih, jim odtegujejo hrano in vodo ter jih pretepajo.
- Begunci in iskalci azila, ki bežijo pred naraščajočim nasiljem v Hondurasu, Salvadorju in Gvatemali, so med potovanjem preko Mehike in proti meji z ZDA v nevarnosti ugrabitev, izsiljevanja, spolnih napadov in umorov.
“Begunska kriza ni omejena na Sredozemlje. Povsod po svetu so življenja beguncev ogrožena, natrpani so v prepolnih čolnih, živijo v groznih razmerah in v nevarnosti izkoriščanje ali pa so na nevarnih potovanjih, kjer so prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev in oboroženih skupin. Svetovni voditelji morajo zgraditi pravičen sistem za deljenje odgovornosti za njihovo zaščito,” je dejal Salil Shetty.
Sosede konflikta nosijo večinsko skrb za svetovne begunce
Poročilo pokaže, da neenakovredno deljenje odgovornosti pospešuje globalno begunsko krizo in številne probleme, s katerimi se soočajo begunci. Amnesty International poziva vse države, da sprejmejo pravičen delež svetovnih beguncev, ki temelji na objektivnih kriterijih, ki odražajo njihove zmožnosti za sprejem beguncev.
Poročilo pove, da bi preprost sistem za ocenjevanje sposobnosti držav za sprejemanje beguncev, ki temelji na zdravi pameti in na kriterijih, kot so ekonomsko bogastvo, prebivalstvo in nezaposlenost, razkril, katere države ne prispevajo pravičnega deleža.
Izpostavljen je močan kontrast v številu beguncev iz Sirije, ki so jih sprejele njene sosede in nekatere druge države.
- Npr. Združeno kraljestvo je od leta 2011 sprejelo manj kot 8000 Sircev, medtem ko Jordanija – ki ima skoraj 10-krat manj prebivalstva in le 1,2 odstotka njenega BDP-ja – gosti več kot 655.000 beguncev iz Sirije.
- Libanon, ki ima 4,5 milijona prebivalcev in 10.000 kvadratnih kilometrov površine ter 10.000 dolarjev BDP na osebo, gosti preko 1,1 milijona beguncev iz Sirije, medtem ko je do danes Nova Zelandija z enakim prebivalstvom na površini 268.000 kvadratnih kilometrov in BDP-jem 42.000 dolarjev na osebo, sprejela le 250 beguncev iz Sirije.
- Irska s 4,6 milijona prebivalcev in površino, ki je sedemkrat večja od Libanona, ter petkrat večjim gospodarstvom, je do sedaj sprejela le 758 beguncev iz Sirije.
Poročilo kaže, kako bi najbogatejše države sveta lahko prevzele bolj pravičen delež trenutne svetovne populacije ranljivih beguncev. Npr., če uporabimo kriterij velikosti prebivalstva, državno bogastvo in stopnjo nezaposlenosti, potem bi Nova Zelandija lahko sprejela 3466 beguncev. To so povsem obvladljive številke, če jih primerjamo z 1,1 milijona beguncev, ki jih gosti Libanon.
“Problem ni globalno število beguncev, temveč to, da številne najbolj bogate države sveta gostijo najmanj beguncev in storijo najmanj,” je dejal Salil Shetty.
“Če bi vse najbogatejše države sveta sprejele begunce sorazmerno glede na njihovo velikost, bogastvo in stopnjo nezaposlenosti, bi ne bilo težko poskrbeti za nastanitev več svetovnih beguncev. Vse, kar manjka, je sodelovanje ter politična volja.”
Več vlad mora prevzeti pobudo pri prevzemanju odgovornosti
oročilo navaja Kanado kot primer, kako lahko države s sprejemanjem odgovornosti in vizijo pravočasno preselijo veliko število beguncev.
Kanada je od novembra 2015 preselila skoraj 30.000 sirskih beguncev. Malo več kot polovico je sponzorirala vlada, skoraj 11.000 drugih pa je prišlo preko zasebnih sponzorskih dogovorov. Od konca avgusta 2016 je bilo obravnavanih dodatnih 18.000 prošenj Sircev – večinoma v Libanonu, Jordaniji in Turčiji.
Danes ima le okoli 30 držav takšno ali drugačno obliko programov za preselitev beguncev. In število mest, ki so ponujeni letno, ne zadostuje potrebam, kot so jih opredelili ZN. Če bi imelo take programe 60 ali 90 držav, pa bi to lahko imelo znatni učinek na krizo.
Da bi vzpodbudili države k učinkovitemu ukrepanju, Amnesty International poziva k sprejemu novega mehanizma za preselitev ranljivih beguncev in k novemu globalnemu mehanizmu za preselitev beguncev v akutnih situacijah, kot je sirski konflikt, tako da sosednje države same ne bi bile več prisiljene v prevzemanje prevelike skrbi, kadar veliko število ljudi beži v strahu za svoja življenja.
Svet ne sme dopustiti, da bi morale nekatere države same gostiti preveliko beguncev, brez podpore preostalega sveta, le zato ker so geografsko blizu krizne države. Medtem ko majhno število držav gosti milijone beguncev, mnoge države ne nudijo ničesar.
Salil Shetty
“Svetovni voditelji so popolnoma odpovedali v pripravi načrta za zaščito 21 milijonov svetovnih beguncev. A če voditeljem spodleti, morajo ljudje z občutkom vesti povečati pritisk na vlade in s tem pokazati človečnost do ljudi, ki se od njih razlikujejo le v tem, da so bili prisiljeni zapustiti svoje domove.”
Podatki v poročilu temeljijo na podatkih UNHCR in UNRWA (United Nations Relief and Works Agency for Palestine Refugees in the Near East), pa tudi na podatkih vlad in nevladnih organizacij, kjer je to relevantno.