Pred našimi voditelji_cami je zgodovinska priložnost, da izboljšajo življenja ljudi, ki so morali zbežati s svojih domov in iščejo zaščito v Evropi.
Ko se bo Evropski svet sestal konec junija, bo imel priložnost, da popravi nepravičen azilni sistem, ki ne deluje ne za begunce_ke ne za države.
Sistem, poznan kot Dublinska uredba III, je bil mišljen v pomoč ljudem, ki iščejo azil. Njegov namen je bil zagotoviti, da bodo njihove prošnje za azil obravnavane v eni izmed držav članic.
Mišljeno je bilo, da bodo vse države članice zagotavljale enake standarde zaščite in zato za ljudi ne bo pomembno, v kateri bodo iskali zaščito.
Na žalost je, 20 let od vzpostavitve sistema, to daleč od resnice. Sistem je pustil na cedilu vse vpletene.
Kako bi moral sistem delovati
Dublinska uredba se uporablja za določitev, katera država EU je odgovorna za obravnavo prošnje za azil.
Kriterijev je več in določeni so hierarhično. Za obravnavo prošnje je odgovorna tista država, kjer so že kakšni družinski člani prosilca_ke, država, kjer je prosilec_ka nedavno posedovala vizo ali dovoljenje za prebivanje, država, v katero je prosilec_ka nezakonito vstopil_a, ter država, v katero je prosilec_ka vstopil_a in za to ni potreboval_a vize.
V teoriji bi ti kriteriji, uporabljeni hierarhično, morali določite odgovorno državo. A v resnici ne deluje tako.
Kaj je narobe s sistemom?
V praksi je najpogosteje uporabljen kriterij nezakonitega vstopa, kar pomeni, da je država, v katero je prosilec za azil prvič vstopil na ozemlje EU, odgovorna za obravnavo prošnje za azil.
S tem je nekaj držav prisiljenih, da odloča o večini prošenj, medtem ko nekaterim drugim skoraj ni treba odločati. V zadnjih letih sta, na primer, Grčija in Italija prevzeli večji del odgovornosti, kot bi bilo pošteno, saj sta prvi državi, v kateri prispejo ljudje na begu pred vojno v Siriji ali mučenjem v Libiji.
Sistem pušča na cedilu mejne države EU, ki ne zmorejo zagotoviti zaščite vsem ljudem, ki prihajajo na njihove meje. Hkrati druge vlade ignorirajo njihove pozive za pomoč pri nudenju zaščite iskalcem azila. Vlade uporabljajo dublinsko uredbo tudi za vračanje ljudi v prvo državo vstopa, čeprav se te države morda že soočajo z nesorazmerno velikim številom prošenj za azil in/ali imajo neustrezne azilne sisteme.
Na ta način sistem tudi pušča na cedilu prosilce za azil, ki životarijo v državah EU z neustreznimi azilnimi postopki ali se ne morejo združiti s svojimi družinami v Evropi.
Sistem na cedilu pušča tudi Evropejke_ce širše, ki so izgubili zaupanje v sposobnost EU, da nadzira sistem, ki ščiti pravice begunk_cev in je pravičen do vseh držav članic.
Reforma je nujno potrebna
Begunska situacija v letih 2015-16 je razgalila izredne pomanjkljivosti dublinskega sistema in maja 2016 je Evropska komisija predlagala reformo.
Novembra 2017 je Evropski parlament naredil naslednji korak in predlagal radikalno spremembo dublinske uredbe, kar je podprla široka večina iz vseh političnih skupin. Predlagali so uvedbo zavezujočega mehanizma, ki bi zagotovil, da vse države članice EU sprejmejo svoj pravičen del ljudi, ki bežijo pred nasiljem in preganjanjem.
Te spremembe bi koristile tako ljudem, ki iščejo mednarodno zaščito, kot tudi državam EU, saj bi zagotovile bolj stabilno, varno in predvidljivo ureditev.
Prav tako bi bilo to v skladu z vrednotami EU, kot so spoštovanje človeškega dostojanstva, človekove pravice in solidarnost.
Zdaj je sprememba mogoča
Zdaj je na potezi Evropski svet, ki ga sestavljajo šefi držav in vlad EU. Za nadaljevanje zakonodajnega postopka EU mora ta svet odločiti o svojem stališču.
Glede tega med državami obstaja izjemna razklanost. Vlade na jugu zahtevajo pošten sistem, v katerem prispevajo vsi. A nekatere države ne želijo sprejeti drugačnih in bolj poštenih pravil.
Ko se bo Evropski svet sestal konec junija, morajo države EU pustiti ob strani svoje razlike ter se dogovoriti za resnično rešitev dublinskega sistema, ne pa za hitro in nepremišljeno rešitev.
Vzpostaviti morajo sistem, ki bo temeljil na obveznih deležih ali kvotah za razdelitev odgovornosti za nudenje zaščite ljudem, ki iščejo azil v EU. Prav tako morajo ljudem olajšati združevanje z njihovimi družinami.
Vsakdo ima pravico do doma in življenja v varnosti s svojimi bližnjimi. Voditelji_ce EU lahko zdaj vzpostavijo bolj pošten sistem, ki bo zagotovil, da k nudenju zaščite prispevajo VSE države članice.
Ne morejo in ne smejo izgubiti te dragocene priložnosti za pozitivno spremembo.