15 let po Pekingu še vedno zgolj na poti

04. 03. 2010

Na četrtni svetovni konferenci za ženske septembra 1995 je 189 držav sprejelo Pekinško izjavo in podlago za ukrepanje (pekinški akcijski načrt), decembra istega leta pa je ta dokument podprla še Generalna skupščina Združenih narodov. Kljub nekaterim napredkom ženske 15 let po sprejetju te pomembne mednarodne zaveze še naprej doživljajo neenakost in diskriminacijo glede uresničevanja pravic, priložnosti in virov.

Kakšen je svet v 2010 skozi prizmo spola? Večina revnih ljudi je žensk. Participacija na vseh ravneh javnega življenja je za večino žensk v svetu le želja. Kjer ženske lahko sodelujejo v javnem življenju, to pogosto ne pomeni dostopa do dejanskega sprejemanja odločitev. Ženske, ki se aktivno angažirajo in se postavijo za človekove pravice, zlasti za pravice žensk, so pogosto tarče diskriminacije in nasilja, ki naj bi druge ženske odvrnila od participacije. Še en odraz nesposobnosti vlad, da bi zagotovile človekove pravice žensk, je visoko število smrti žensk v povezavi z nosečnostjo, ki bi jih bilo mogoče preprečiti. S temi smrtmi je povezano prezrto vprašanje večkratnih kršitev človekovih pravic žensk, kot so zgodnje poroke in diskriminacija, ki vodi v omejitve mobilnosti in slab dostop do informacij in zdravstvenih storitev, pa tudi do pomanjkanja nadzora glede pomembnih odločitev v življenju žensk, kot so, ali in kdaj bo imela otroke in kdaj bo poiskala zdravstveno pomoč.

Akcijski načrt iz Pekinga je sicer postavil strateške cilje in začrtal priporočene akcije na 12 kritičnih področjih: ženske in revščina, izobraževanje in usposabljanje žensk; ženske in zdravje; nasilje nad ženskami; ženske in oboroženi spopadi; ženske in gospodarstvo; ženske ter oblast in sprejemanje odločitev; institucionalizirani mehanizmi za napredovanje žensk; človekove pravice žensk; ženske in mediji; ženske in okolje; in deklice.

Amnesty International je ob pregledu stanja 15 let po konferenci v Pekingu na podlagi svojega dela v okviru dveh globalnih kampanj (Ustavimo nasilje nad ženskami ter Zahtevamo dostojanstvo) identificirala vrsto prednostnih področij, kjer je nujno ukrepanje za nadaljnje uresničevanje pravic žensk:
- odprava zakonov, ki diskriminirajo ženske in dekleta;
- odprava ovir za doseganje pravice za žrtve nasilja;
- zaščita pravic žensk med in po spopadih;
- zagotavljanje reproduktivnih pravic in spolnih pravic;
- zagotavljanje participacije žensk v javnem življenju;;
- milenijski razvojni cilji morajo zagotoviti pravice žensk;
- vzpostavitev nove agencije ZN, pristojne za ženske.

V nadaljevanju je vsaka od prednostnih področij podrobneje pojasnjena. Podrobnejše informacije najdete tudi v daljšem dokumentu Amnesty International (v angleščini).

ODPRAVA ZAKONOV, KI DISKRIMINIRAJO ŽENSKE IN DEKLETA

Študija urada Visokega komisarja za človekove pravice iz leta 2008 je pokazala, da celo v državah, kjer ustava jamči enakost pred zakonom, obstajajo zakoni, ki diskriminirajo ženske. Pravna diskriminacija je pogosto stopnjevana z diskriminatornimi občimi zakoni, tradicionalnimi praksami in državnimi politikami.

Na primer v Jemnu AI skrbi, da so pravice žensk rutinsko kršene, saj zakoni, plemenske tradicije in običaji obravnavajo ženske kot drugorazredne državljanke. Lokalne nevladne organizacije, Nacionalni odbor za ženske in drugi so identificirali 27 diskriminatornih določb v jemenskem pravu. Diskriminacija žensk obstaja v družinskem pravu in se izraža skozi izvrševanje moške oblasti ter pomanjkanje spoštovanja do ženske osebne integritete. V nekaterih primerih se diskriminacija stopnjuje nasilje na podlagi spola, kot so skrajne omejitve svobode gibanja žensk ter prosilne poroke žensk in deklet, za kar poskrbijo njihovi moški skrbniki. (Yemen’s dark side: Discrimination and violence against women and girls (campaign digest, 25. november 2009 - dokument v angleščini)

Nojoud Mohammed Ali Nasser iz Jemna je bila stara le 8 let, ko jo je oče februarja 2008 poročil s 30 let starejšim moškim: povedala je, da jo je mož fizično in spolno zlorabljal, družina pa ji ni pomagala. Kasneje ji je uspelo pobegniti, obrnila se je na sodišče, ki je zakon razvezal. Foto: Yemen Times
Tudi v Savdski Arabiji se ženske soočajo s hudo diskriminacijo tako v pravu kot v praksi. Moškim so podrejene na podlagi družinskega prava, ki temelji na konceptu moškega skrbništva nad ženskami (mehrem). To zelo omejuje pravice žensk, zlasti glede izbire zakonskega partnerja, ločitve, skrbništva nad otroki, dedovanja in izbire prebivališča, izobraževanja in zaposlovanja. Ženskam se tudi odreka pravica do svobodne izbire zakonskega partnerja, potovanja in sprejemanja drugih odločitev, ki zadevajo njihovo življenje.

Šokanten je primer Fatime A, matere dveh otrok. Potem ko je njen brat sprožil postopek na sodišču, pri čemer je ravnal kot njen moški skrbnik, so jo leta 2005 prisilno ločili od njenega moža. Sodišče na severu države je ukazalo razvezo, ker naj bi njen mož pripadal plemenu z nižjim statusom, kot je tisto, iz katerega izhaja Fatima, in da tega ni razkril, ko jo je zaprosil za njeno roko. Fatima in mož sta nasprotovala razvezi, saj sta bila srečno poročena. Kljub temu so ju ločili. Februarja letos je bila sodba zavrnjena in dovolili so jima združitev družine. Toda zavrnitev predhodne sodbe je bila sprejeta na podlagi tega, da sta njuni plemeni enakopravni. To kaže na to, da ostaja v veljavi diskriminatorno načelo dojemanja enakosti na podlagi razreda, etnične pripadnosti ali obojega in se lahko še naprej uporablja kot orodje v rokah moških skrbnikov.

ODPRAVA OVIR ZA DOSEGANJE PRAVICE ZA ŽRTVE NASILJA

Dokument iz Pekinga terja od držav, naj izvršujejo dolžno skrbnost za preprečevanje, preiskovanje in kaznovanje dejanj nasilja nad ženskami, ne glede na to, ali so storilci predstavniki države ali zasebniki. Osrednjega pomena pri tem je tudi zagotavljanje ženskam, ki so bile podvržene nasilju, dostop do pravice in odškodnine za povzročeno škodo. V realnosti se žal prepogosto tega ženskam ne zagotavlja.

Kljub vsem napredkom glede enakosti spolov v nordijskih državah (Danska, Finska, Norveška in Švedska) je Amnesty International ugotovila, da je le mala možnost, da bodo primeri posilstev, ki jih ženske prijavijo policiji, dejansko prišli pred sodišča. To je posledica vrzeli in napak v zakonih, postopkih in praksah, pa tudi v stereotipnih predstavah o spolnem vedenju žensk in moških ter predsodkov na podlagi spola na vsakem koraku pravnega 'potovanja' žrtev. Zaradi tega številni posiljevalci nikoli ne odgovarjajo za svoje zločine.

Pravi moški ne tepejo! Akcija AI Norveška. Foto: Kristin Rødland Buick/AI

Po vladnih statistikah je v Kanadi za mlade staroselske ženske petkrat verjetneje, da bodo umrle za posledicami nasilja, kot za njihove sovrstnice. AI skrbi, da kanadska policija in javni uradniki že dolgo vedo za vzorec rasističnega nasilja nad staroselkami, a so naredili le malo, da bi ga preprečili, preiskali in kaznovali. (Canada: No more stolen sisters: the need for a comprehensive response to discrimination and violence against indigenous women in Canada, 30. september 2009, dokument v angleščini).

Laurie Odjick s posterjem s sliko svoje hčerke Maisy na shodu v Ottawi oktobra 2008: Maisy je s prijateljico izginila septembra 2008. Kje sta, ostaja neznano. Foto: Amnesty International

ZAŠČITA PRAVIC ŽENSK MED IN PO SPOPADIH (KONFLIKTIH)

Vlade bi morale zaščititi pravice žensk, ki živijo v oboroženih ali drugih konfliktih ali pod tujo okupacijo; zmanjšati primere zlorab človekovih pravic v konfliktnih situacijah; zagotoviti zaščito, pomoč in usposabljanje za begunke in druge razseljene ženske; in povečati participacijo žensk pri razreševanju konfliktov na ravneh odločanja.

V realnosti pa so žal številne ženske v spopadih žrtve posilstev in drugih nasilnih kaznivih dejanj, katerih storilci na splošno ostajajo nekaznovani. Ženske so izključene iz procesov gradnje miru in obnove po konfliktu, zaradi česar se ne upošteva njihovih specifičnih potreb in pogosto nimajo enakega dostopa do odškodnin.

Amnesty International skrbi, da oblasti v Bosni in Hercegovini niso zagotovile dostopa do pravice in odškodnin tisočim žensk, ki so bile posiljene ali drugače spolno napadene v vojnih letih 1992-1995. 15 let kasneje ženske še vedno trpijo za duševnimi in telesnimi simptomi zaradi neobravnavanih travm, povzročenih zaradi spolnega nasilja in z njim povezane družbena stigme. Številne živijo osiromašeno življenje na robu družbe. Le peščico storilcev so postavili pred roke pravice in oblasti niso zagotovile ustrezne odškodnine žrtvam tega nasilja. (Bosnia & Herzegovina: 'Whose justice?' : The women of Bosnia and Herzegovina are still waiting, 30. september 2009, dokument v angleščini)

Na tisoče žensk in deklet ni bilo vključenih v procese razorožitve, demobilizacije, rehabilitacije in ponovne vključitve v družbo, ki so sledili konfliktu, ki je v Liberiji potekal v letih 1999-2003. Vzroki so bili v zgrešenih informacijah o teh procesih in manipuliranju poveljnikov. Ocenjujejo, da so ženske in dekleta predstavljala več kot 30 odstotkov borbenih enot, v katerih so bile poveljnice, vohunke, kuharice in nosačice. Številne so bile podvržene posilstvom in drugemu spolnemu nasilju. Nekatere so prisilno oplodili, kar je imelo uničujoče posledice za njihovo telesno in duševno zdravje. Številne ženske, pogosto ovdovele ali zapuščene, so se znašle pod težkimi bremeni z le malo podpore, brez ustrezne usposobljenosti, brez službe ali izobrazbe. (Liberia: A flawed post-war process discriminates against women and girls, 31. marec 2008, dokument v angleščini)

Amnesty International je zabeležila, da so begunske ženske in dekleta iz Darfurja podvržene različnim oblikam nasilja zunaj in znotraj begunskih taborišč v vzhodnem Čadu. Ko zapustijo taborišča, da bi dobile vodo ali nabrale les za kurjavo, so v resni nevarnosti, da jih napadejo pripadniki oboroženih skupin, razbojniki ali lokalni moški. Njihova varnost ni zagotovljena niti znotraj taborišč, saj poročajo tudi o zlorabah in nasilju, storjenih s strani moških beguncev in celo delavcev v taborišču. (Čad: begunke pogosto žrtve posilstev v taboriščih in zunaj njih; 30. 09. 2009)

Begunci v begunske taborišču Mile, vzhodni Čad. Foto: Amnesty International

V Afganistanu AI skrbi, da devet let po začetku mednarodnega posredovanja v Afganistanu situacija za tamkajšnje ženske ostaja črna. Afganistanske ženske in dekleta so še naprej žrtve hudih kršitev človekovih pravic, vključno z nasiljem v družini, ugrabitvami in posilstvi s strani oboroženih posameznikov, trgovino z ljudmi, prisilnimi porokami in porokami otrok.

ZAGOTAVLJANJE REPRODUKTIVNIH PRAVIC IN SPOLNIH PRAVIC

Na mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju v Kairu leta 1994 so se vlade zavezale načelu reproduktivne avtonomije s priznanjem osnovne pravice vseh parov in posameznikov, da se odločijo glede števila otrok, časovnega razmika med njihovimi rojstvi, kdaj jih bodo imeli ter do informacij in sredstev, ki jim to omogočajo. Prav tako je bila potrjena pravica do najvišjega možnega standarda spolnega in reproduktivnega zdravja in do odločanja o svoji reprodukciji brez diskriminacije, prisile ali nasilja. Dokument iz Pekinga je to zavezo razširil z vključitvijo posameznikove pravice, da ima nadzor nad zadevami v zvezi s svojo seksualnostjo in se o tem sam odloča.

Amnesty International je zabeležila policijsko brutalnost nad lezbijkami, biseksualkami in transspolnimi ženskami v ZDA. Gre za nasilje nad ženskami, ki odstopajo od sprejetih pravil spolnega vedenja in predstavljanja spola. Raziskava AI je pokazala, da diskriminacija na podlagi spolne usmeritve in identitete pomeni, da se lezbijke, biseksualke in transpolne ženske pogosto krivi za nasilje, ki je usmerjeno nanje. Nasilje se dojema, tako s strani storilcev kot predstavnikov pravosodnih organov, kot 'kaznovanje' za njihovo neusklajenost z družbenimi konvencijami.

Amnestyjeve raziskave za Nikaragvo kažejo, da popolna prepoved splava, ne glede na okoliščine, ogroža življenja žensk in deklet ter preprečuje zdravstvenim delavcem, da bi jim nudili pravočasno in učinkovito zdravljenje v primerih nekaterih življenje ogrožajočih bolezni. (Nikaragva: zakon preprečuje nosečim ženskam zdravljenje raka; 23. 02. 2010)

Delavka v zdravstvu svetuje pacietki v javni bolnišnici v mestu Ocotal, 8. november 2007. Foto: Ipas

Med drugim se ženske soočajo tudi z velikim tveganjem za okužbo z virusom HIV. Nesorazmerno pogosteje so izpostavljene spolnemu nasilju in posilstvom, vključno s prisilnim spolnim odnosom znotraj in zunaj zakonske zveze, pa tudi škodljivimi praksami, kot so obrezovanje ženskih spolnih organov, zgodnjimi porokami in dedovanjem žensk. AI in organizacije s sedežem v Južni Afriki so zabeležile, kako ženske, zlasti temnopolte v starosti 15 do 34 let, ki so nesorazmerno v večji meri okužene in prizadete zaradi epidemije z virusom HIV, ne morejo uresničiti svoje pravice do zdravja zaradi diskriminacije na podlagi spola in revščine. Kljub brezplačni protivirusni terapiji, ki jo nudi vlada, ženske, ki živijo v revnih podeželskih skupnosti, težko dosežejo bolnišnice ali nadaljujejo svojo terapijo pod zdravstvenim nadzorom zaradi stroškov transporta. (South Africa: ‘I am at the lowest end of all’. Rural women living with HIV face human rights abuses in South Africa; 18. marec 2008, dokument v angleščini)

Žrtve posisltev čakajo na operacijo, bolnišnica Panzi, Bukavu, provinca South-Kivu. Foto: Amnesty International

ZAGOTAVLJANJE PARTICIPACIJE ŽENSK V JAVNEM ŽIVLJENJU

Participacija v javnem življenju je človekova pravica žensk, ki jo jamči mednarodno pravo človekovih pravic. V nekaterih državah se ženske soočajo s političnimi silami,ki si prizadevajo zavreti pridobitve, ki so jih ženske dosegle v smeri enakosti. Zaradi svojih aktivnosti za človekove pravice in vloge, ki jo imajo v svojih skupnostih, se včasih zagovornice človekovih pravic stigmatizira in obtožuje spodkopavanja vere, kulture vrednot in tradicij.

Zlasti so na udaru zagovornice človekovih pravic, ki promovirajo spolne pravice, vključno s pravico, da se svobodno odločijo o svoji spolni usmeritvi in spolni identiteti. Na primer v Srbiji je AI zabeležila homofobne napade na aktiviste za pravice lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev v medijih, grožnje in fizične napade s strani pripadnikov desničarskih in verskih organizacij ter diskriminacijo in nadlegovanje s strani oblasti. (Serbia: Human rights defenders at risk; 14. september 2009, dokument v angleščini)

Lezbični par v Beogradu. Par toži voditelja fašistične skupine, ki je napadla skupino gejev v Beogradu: foto: Front Line/Mark Condren

MILENIJSKI RAZVOJNI CILJI MORAJO ZAGOTOVITI PRAVICE ŽENSK

Milenijski razvojni cilji ne vsebujejo izrecne zahteve, naj države identificirajo in odpravljajo izključevanje in diskriminacijo. Enakost žensk in pravice žensk so le delno in slabo zastopane v teh ciljih. Tretji cilj promoviranja enakosti spolov in opolnomočenja žensk se je npr. zreduciral na zgolj en cilj odprave neenakosti v izobraževanju, prezrlo pa se je vsa ostala področja, na katerih so ženske zavezane odpraviti diskriminacijo žensk. Dodana sta še dva pokazatelja (delež žensk za plačana dela v nekmetijskem sektorju in delež, ki ga imajo ženske v nacionalnih parlamentih) ter cilj izboljšanja maternalnega zdravja.

Pri slednjem je sicer skoraj največ zaostanka. V Siera Leoneju, ki je država u najvišjo smrtnostjo žensk v povezavi z nosečnostjo na svetu, je 857 od 100.000 žensk v nevarnosti, da umrejo med nosečnostjo ali porodom. Raziskava AI je pokazala, da finančne ovire v povezavi z neenakomerno porazdelitvijo zdravstvenih domov po državi, omejujejo dostop žensk do zdravstvenih storitev, ki bi jim lahko rešile življenja. (Sierra Leone: Kriza človekovih pravic – ena od osmih žensk umre med nosečnostjo ali porodom; 22. 09. 2009)

Začetek karavane AI za odpravo smrtnosti žensk v povezavi z nosečnostjo: Sierra Leone, september 2009. Foto: Amnesty International

VZPOSTAVITEV NOVE AGENCIJE ZN, PRISTOJNE ZA ŽENSKE

AI si skupaj z drugimi prizadeva, da bi se čim prej ustanovila učinkovita nova ženska agencija v okviru ZN.

Sedež Združenih narodov. Foto: UN Photo/Eskinder Debebe