Zahtevamo dostojanstvo

Celovito spoštovanje pravic zahteva priznanje, da ima vsakdo pravico do dostojnega življenja in pravico do hrane, vode, osnovne zdravstvene oskrbe, izobraževanje in nastanitve.

Vlade prepogosto izbirajo pravice, ki jih bodo promovirale. Nekatere zahtevajo demokracijo in lastninske pravice, kar naj bi vodilo v blagostanje. Nekatere zatirajo svoboščine, z argumentom, da je 'stabilnost' bistvena za ekonomsko rast, ki pa je nepogrešljiva za investicije v zdravstvo in izobraževanje.

Izkušnje so Amnesty International naučile, da so pravice dejansko nedeljive. Za ljudi, ki živijo v strahu in negotovosti, je večja verjetnost, da trpijo pomanjkanje; po drugi strani pa je za tiste, ki trpijo pomanjkanje, večja verjetnost, da se soočajo z drugimi kršitvami človekovih pravic, ki porajajo strah in negotovost. Vemo, da zlorabe človekovih pravic povzročajo in vzdržujejo revščino. Revščina pa po drugi strani vodi nazaj do teh zlorab.

IZKUŠNJE REVNIH
Ko revni ljudje govorijo o svojih izkušnjah, ne govorijo zgolj o prikrajšanju, čeprav je seveda to ključno. Svojega življenja ne označujejo po tem, ali imajo dnevno na voljo za preživetje en ameriški dolar ali 1,25. Govorijo o tem, ali lahko pošljejo svoje otroke v šolo in ali bo ta šola, kakor tudi njihov dom, naslednji dan sploh še stala ali pa jo bodo zravnali z zemljo. Govorijo o tem, da živijo v strahu pred nasiljem in pred tem, da se z njimi ravna kot z zločinci, in o tem, da so izključeni ne le iz 'večinske' družbe, ampak tudi od sprejemanja odločitev, ki se sprejemajo v njihovem imenu. O tem, da se jim nikoli ne prisluhne. Govorijo o samovoljnih aretacijah in o izgubi pičlih sredstev za preživetje, ko se kakšno mednarodno podjetje odloči, da bo pridobivalo naravne surovine iz zemlje, na kateri živijo. Govorijo o svoji odrinjenosti in o tem, da nimajo dostopa do pravice.

NEGOTOVOST
Če si reven, se vsakodnevno soočaš z grožnjami lastni varnosti in varnosti tvoje družine. Zelo je verjetno, da sta tvoj dom, lastnina in preživetje negotova in nezaščitena z zakonom. Verjetno je zate nemogoče doseči kakršnokoli socialno varnost, ki bi ti lahko obljubila minimalno zaščito v primerih bolezni, slabega pridelka ali izgube službe. Revni ljudje imajo redko varno in trajno zaposlitev ali kakršnokoli moč v zaposlitvenem odnosu. Kadar tisti, ki imajo oblast nad njimi, to zlorabljajo, se nimajo kam obrniti po pomoč – podnajemniki so odvisni od najemodajalcev, vaščane izseljujejo gradbeni investitorji, ženske so v nevarnosti v svojih skupnostih ali družinah.

Revni ljudje so tudi nesorazmerno huje prizadeti zaradi konfliktov. Tudi če preživijo spopade, ostaja njihovo krhko preživetje še bolj ogroženo, ko družine izgubljajo svoje hranilce in skrbnike ali pa jim otroke ugrabijo oborožene skupine. Revni so tudi nesorazmerno bolj izpostavljeni kriminalnemu nasilju, revne ženske pa nasilju, odreka se jim pravica do pravne zaščite in do zaščite policije, ki je na voljo bogatejšim in tistim z vplivom. To nasilje predstavlja resničen izziv za tiste, ki si skušajo izboljšati usodo z delom, izobraževanjem in organiziranostjo skupnosti.

IZKLJUČEVANJE
Revni pravijo, da se čutijo izključeno s strani točno tistih institucij, ki so vzpostavljene, da bi nudile javne storitve, ki jih tako nujno potrebujejo. Sodišča, policija, organi za socialno pomoč, občinski sveti, javne službe, izobraževalni odbori, vzpostavljeni, da bi vse državljane obravnavali enako, prepogosto obravnavajo revne ljudi s prezirom ali brezbrižnostjo. Revne ženske pa so ujete v dvojno past, ko jih tako družina kot družba izključujeta iz procesa sprejemanja odločitev in oblasti.

Izključenost – ki jo običajno povzroči diskriminacija, bodisi neposredna ali posredna – predstavlja pojav, skozi katerega se revščina pokaže tudi v bogatejših državah. Življenjski standard ljudi v delih mest afroameriških skupnosti v ZDA ali na primer romskih skupnosti v Evropi je bistveno nižji od večinskega prebivalstva. V nekaterih primerih oblasti namerno izvajajo politike, skozi katere se Romi zadržuje v šolah z manj zahtevnim programom ali pa celo zunaj sistema šolanja. V drugih primerih pa so oblasti ravnodušne do politik, ki omogočajo neenako ravnanja s strani policije in sodišč. Eden najbolj osupljivih pokazateljev te diskriminacije in povezanosti z izključenostjo predstavljajo različne ravni umrljivosti žensk v povezavi z nosečnostjo v revnih in bogatih skupnostih.

Junija 2008 je Komisija za pravno opolnomočenje revnih (Commission on Legal Empowerment of the Poor) razkrila, da je 4 milijarde ljudi, to je večina svetovnega prebivalstva, izključenih iz vladavine prava. Do 71 odstotkov otrok iz manj razvitih držav ni registriranih pred svojim 5 rojstnim dnem, kar pomeni, da sploh nimajo dokumenta, ki bi potrjeval njihov obstoj. To ovira njihov dostop do zdravstvene oskrbe in izobraževanja ter jim preprečuje celovito participacijo kot političnih, ekonomskih in socialnih akterjev v družbi.

PREZRTI GLASOVI
Izključenost je resno povezana s še enim dejavnikom revščine – prezrtost s strani ljudi, ki imajo oblast. Revni ljudje čutijo, da se njihovi pogledi ne upoštevajo. Njihova prizadevanja za organiziranje naletijo na represijo, odreka se jim informacije, ki so relevantne za njihove skupnosti, posvetovalni procesi pa so okosteneli in neučinkoviti.

Ne glede na to, ali so namerno utišani ali pa skozi brezbrižnost, je učinek isti: vse prežemajoč občutek, da ne morejo izraziti svojega mnenja, da nimajo glasu. Ni naključje, da so najrevnejše države tudi med najbolj represivnimi na svetu. Toda tudi v državah, ki so formalno zavezane demokratičnim načelom, revni nenehno opozarjajo na težave, s katerimi se soočajo, ko skušajo doseči, da bi se slišalo tudi njihova stališča.