Poročilo Amnesty International o dobavi orožja na Bližnji vzhod in v severno Afriko

Podrobnosti

Objavljeno: 19. oktober 2011

ZDA, Rusija in evropske države so represivnim vladam na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki pred letošnjim valom protestov dobavile velike količine orožja, čeprav so obstajali dokazi o velikem tveganju, da bi bilo orožje uporabljeno za resne kršitve človekovih pravic, v novem poročilu, objavljenem danes, opozarja Amnesty International.

Poročilo Arms Transfers To The Middle East And North Africa: Lessons For An Effective Arms Trade Treaty preiskuje dobavo orožja v Bahrajn, Egipt, Sirijo, Libijo in Jemen od leta 2005.

»Ugotovitve, objavljene v poročilu, osvetljujejo velik neuspeh obstoječih sistemov nadzora izvoza orožja, z vsemi pravnimi luknjami. Poročilo poudarja nujnost sprejetja učinkovitega svetovnega sporazuma za nadzor trgovine z orožjem, ki v prvi vrsti upošteva nujnost ščitenja človekovih pravic,« je ob objavi poročila dejala glavna raziskovalka za področje trgovine z orožjem pri Amnesty International Helen Hughes.

Vlade, ki so solidarne z ljudmi na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, so tiste, ki so do nedavnega dobavljale orožje, naboje ter vojaško in policijsko opremo, s katerimi je bilo ubitih, poškodovanih in samovoljno zaprtih na tisoče miroljubnih protestnikov, npr. v Tuniziji in Egiptu, v Siriji in Jemnu pa jih uporabljajo še danes.

Glavni dobavitelji orožja v države, vključene v poročilu, so bili: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Francija, Nemčija, Italija, Rusija, Združeno kraljestvo in ZDA.

Vsaj 11 držav je nudilo vojaško pomoč ali dovolilo izvoz orožja, streliva in ostale opreme v Jemen, kjer je bilo letos ubitih okrog 200 protestnikov. Te države so: Bolgarija, Češka, Nemčija, Italija, Rusija, Turčija, Ukrajina, Združeno kraljestvo in ZDA. Kljub nasilnim zatrtjem protestov mednarodna skupnost ni ukrepala, da bi zajezila dobavo orožja v Jemen.

Pridobivanje informacij za Sirijo je težko, saj le redke vladne uradno poročajo o njihovem trgovanju z orožjem s sirsko vlado. Vendar je znano, da je največji dobavitelj orožja v Sirijo Rusija, ki v državo izvozi približno 10 odstotkov svojega orožja. Rusija ne objavlja letnih poročil o izvozu orožja, zato se dobave orožja v regijo ne da meriti.

Indija je dovolila dobavo oboroženih vozil v Sirijo, Francija pa je Siriji strelivo prodajala med letoma 2005 in 2009.

Amnesty International v poročilu navaja 10 držav, vključno z Belgijo, s Francijo, z Nemčijo, Italijo, Rusijo, s Španijo in z Združenim kraljestvom, katerih vlade so od leta 2005 dovolile dobavo orožja, streliva in ostale opreme libijskemu režimu polkovnika Gadafija. Med konfliktom so Gadafijeve sile zagrešile vojne zločine in zlorabe, ki bi lahko pomenile zločine proti človeštvu.

Potem ko so Gadafijeve sile letos obkolile mesto Misrata, je Amnesty International tam našla španske kasetne bombe in izstrelke, ki so dovoljenje za prodajo dobile leta 2007. Konvencija o kasetnem strelivu, ki jo je Španija podpisala manj kot leto dni po dobavi streliva Libiji, to strelivo prepoveduje.

Večina težkega orožja, ki so ga raziskovalci Amnesty International našli v Libiji, je bila izdelanega v času Sovjetske zveze, med njimi rakete Grad, ki ne razločujejo ciljev, med konfliktom pa sta jih uporabljali obe strani. Nekaj najdenega streliva je bilo s Kitajske, iz Bolgarije in Italije, na primer protitankovske mine Type 71, raketni detonatorji in 155-milimetrski rafali.

Vsaj 20 držav je Egiptu prodajalo in dobavljalo osebno in lahko orožje, strelivo, solzivec, sredstva za nadzor nemirov in drugo opremo . Največji dobavitelj so bile ZDA, ki so letno dobavile za 1,3 milijarde dolarjev opreme. Ostale države, ki so Egiptu dobavljale orožje, so: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Italija in Švica.

Tako v Egiptu kot tudi v Bahrajnu so varnostne sile pogosto uporabljale puške s smrtonosnim učinkom.

Amnesty International ugotavlja, da je mednarodna skupnost letos sprejela določene ukrepe za omejitev mednarodnega transferja orožja v Bahrajn, Egipt, Libijo, Sirijo in Jemen. Vendar z obstoječimi mehanizmi za nadzor izvoza orožja niso preprečili dobave orožja prejšnja leta.

»Pri embargih na dobavo orožja gre običajno za to, da so ukrepi prepozni in premili, ko pride do krize človekovih pravic,« meni Helen Hughes.

»Svet potrebuje temeljito oceno vsakega predlaganega transferja orožja. V primerih, ko obstaja veliko tveganje, da bo orožje uporabljeno za resne kršitve človekovih pravic, morajo vlade poslu pokazati rdečo luč.«

»Proaktivno »zlato pravilo« je že vključeno v osnutek besedila razprave o konvenciji za nadzor trgovine z orožjem, o kateri bodo Združeni narodi razpravljali februarja. Če največje države izvoznice ne bodo sprejele »zlatega pravila« in bodo trgovino z orožjem nadaljevale v stilu »običajnega posla«, bodo še naprej spodbujale krize človekovih pravic, kakršnim smo letos priča na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Še naprej bodo brez potrebe uničevale življenja in slabile svetovno varnost.«