Bližnji vzhod in severna Afrika: protesti in represija se bodo nadaljevali tudi v letu 2012

Podrobnosti

Objavljeno: 09. januar 2012

Zatiranje in državno nasilje bosta verjetno Bližnji vzhod in severno Afriko pestila tudi v letu 2012, razen če se bodo vlade v tej regiji in mednarodne sile zganile za spremembe, ki se jih od njih zahteva, v novem poročilu o dramatičnih dogodkih preteklega leta opozarja Amnesty International.

Na osemdesetih straneh poročila Leto upora: stanje človekovih pravic na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki organizacija opisuje, kako so bile leta 2011 vlade v regiji pripravljene uvesti ekstremno nasilje, da bi se uprle neprecedenčnim pozivom za temeljne reforme. Toda Amnesty International meni, da regionalna protestna gibanja, kot kaže, ne kažejo dovolj znakov za opustitev njihovih ambicioznih ciljev ali sprejetja posameznih reform.

»Z nekaj izjemami vlade niso uspele priznati, da se je vse spremenilo,« je dejal Philip Luther, začasni direktor AI za Bližnji vzhod in severno Afriko. »Protestna gibanja v regiji, ki jih v mnogih primerih vodijo mladi in kjer ženske igrajo osrednjo vlogo, so se pokazala kot izjemno odporna pred včasih pretresljivo represijo.«

»Pokazali so, da se jih ne da ukaniti z reformami, ki ne spremenijo načina, kako jih obravnavata policija in varnostne sile. Želijo konkretne spremembe načina vladanja in sojenja za odgovorne preteklih zločinov.«

»Vendar vztrajni poskusi kozmetičnih sprememb, s katerimi države poskušajo uničiti koristi protestnikov ali enostavno siljenje prebivalstva v pokorščino, izdajajo dejstvo, da za mnoge vlade preživetje režima še vedno ostaja cilj.«

Kljub velikemu optimizmu v severni Afriki ob uničenju dolgoletnih vladarjev Tunizije, Egipta in Libije Amnesty International meni, da teh pridobitev še niso utrdile ključne institucionalne reforme, ki bi jamčile, da se tovrstne zlorabe ne morejo ponoviti.

Egiptovski vojaški voditelji, Vrhovni svet oboroženih sil, (SCAF) so obljubljali, da bodo izpolnjevali zahteve januarske revolucije, vendar Amnesty International ugotavlja, da so bili dejansko odgovorni za serijo zlorab, ki so bile v nekaterih pogledih še hujše kot v času Hosnija Mubaraka.

Vojska in varnostne sile so nasilno zatrle proteste, zaradi česar je bilo med oktobrom in decembrom 2011 najmanj 84 smrtnih žrtev. Mučenje v priporu se je nadaljevalo, pred vojaškimi sodišči so v enem letu sodili več civilistom kot prej v 30 letih Mubarakove vladavine. Z ženskami ravnajo ponižujoče, da bi jih odvrnili od protestiranja. Decembra so varnostne sile vdrle v številne egiptovske in mednarodne nevladne organizacije, s čimer so očitno poskušale utišati kritike oblasti.

Amnesty International se boji, da bi vojaški svet v letu 2012 nadalje poskušal omejiti zmožnost Egipčanov za protestiranje in svobodno izražanje svojih stališč.

Vstaja v Tuniziji je prinesla pomembne izboljšave na področju človekovih pravic, ampak eno leto kasneje mnogi menijo, da so bile spremembe prepočasne, saj družine žrtev še vedno čakajo na pravico.

Po oktobrskih volitvah je bila oblikovana nova koalicijska vlada. Začasni predsednik države je Moncef Marzouki, aktivist za človekove pravice in nekdanji zapornik vesti Amnesty International.

Amnesty International poudarja, da je v letu 2012 pomembno, da Tunizijci izkoristijo priložnost za oblikovanje nove ustave, da se zagotovi varstvo človekovih pravic in enakost po zakonu.

V Libiji so prisotni številni dvomi o zmožnosti novih oblasti, da nadzorujejo oborožene brigade, ki so pomagale izriniti pro-Gadafijeve sile, in jim preprečijo posnemanje vzorcev zlorab, ki so se jih naučile v starem sistemu.

Kljub pozivom Nacionalnega tranzicijskega sveta svojim podpornikom, naj se izognejo maščevalnim napadom, so bile resne zlorabe, ki so jih storile proti-Gadafijeve sile, le redko obsojene. Novembra so Združeni narodi izjavili, da je bilo okoli 7000 zapornikov, ki so bili priprti v zasilnih centrih pod nadzorom revolucionarnih brigad, brez možnosti ustreznega sodnega postopka.

Amnesty International trdi, da so vlade drugod še vedno trdno odločene, da obdržijo oblast, v nekaterih primerih za skoraj vsako ceno v človeških življenjih in dostojanstvu.

Sirske oborožene sile in obveščevalne službe so bile odgovorne za serijo pobojev in mučenj, saj so zaman poskušale prestrašiti protestnike in nasprotnike ter jih prisiliti v molk in predajo. Poboji in mučenja so dosegla stopnjo zločinov proti človeštvu. Do konca leta je bilo poročano o več kot 200 primerih smrti v priporu, kar je več kot 40-krat več od nedavne povprečne letne statistike za Sirijo.

V Jemnu je neodločenost glede predsedstva za navadne državljane povzročilo nadaljnjo trpljenje. V povezavi s protesti je bilo več kot 200 ljudi ubitih, medtem ko jih je več sto umrlo v oboroženih spopadih. Več deset tisoč pa jih je bilo nasilno razseljenih, kar je povzročilo humanitarno krizo.

V Bahrajnu je obstajalo upanje, da bo novembrska izdaja neodvisnega poročila mednarodnih strokovnjakov o zlorabah, povezanih s protesti, morda pomenila nov začetek za državo. Ob koncu leta se je še vedno čakalo, da se bo vlada zavezala k implementaciji priporočil komisije.

Vlada Savdske Arabije je kot poskus preprečitve širjenja protestov po kraljestvu napovedala večje stroške v letu 2011. Kljub temu – in oblikovanju represivnega protinasilnega zakona – so se protesti nadaljevali tudi ob koncu leta, še posebej v vzhodnem delu države.

V Iranu, kjer so notranje politike ostale večinoma zunaj središča pozornosti 2011, je vlada nadaljevala z zatiranjem nasprotnikov in ostrenjem omejitev glede svobode informacij, pri čemer je še posebej ciljala na novinarje, blogerje, neodvisne sidnikaliste in politične aktiviste.

Amnesty International opozarja, da je bil odziv mednarodnih sil in regionalnih teles, kot so Afriška unija, Arabska liga in EU, na dogodke v letu 2011 nekonsistenten in ni uspel dojeti globine izziva, zakoreninjenega v represivni oblasti v regiji.

Kot razlog za vojaško intervencijo v Libiji se navaja človekove pravice, vendar pa je Varnostni svet ZN, katerega delovanje otežujeta predvsem Rusija in Kitajska, do konca leta podal le šibko izjavo, ki obsoja nasilje v Siriji.

Medtem ko je Arabska liga februarja hitro ukrepala za začasen odvzem članstva Libiji ter kasneje suspendirala Sirijo in poslala svojo ekipo opazovalcev, je ostala tiho, ko so čete Savdske Arabije pod zastavo Zalivskega sveta za sodelovanje (Gulf Cooperation Council) podprle prizadevanja bahranjske vlade za zadušitev protestov.

Philip Luther je dejal, da je »podpora svetovnih sil za navadne ljudi v regiji tipično neenakomerna«.

»Ampak kar je bilo presenetljivo glede zadnjega leta, je – z nekaj izjemami –, da se je spremembe v veliki meri doseglo s prizadevanjem lokalnih ljudi, ki so prišli na cesto, in ne z vplivom in vključevanjem tujih sil.«

»Kar nam daje upanje za leto 2012, je, da se ljudje po vsej regiji ne pustijo, da bi jih karkoli odvrnilo od njihovega boja za dostojanstvo in pravičnost.«

Kdo so ljudje arabske pomladi?

Amnesty International je fotografinjo Ilyo van Marle prosila, naj fotografira ljudi arabske pomladi. Novembra 2011 je odpotovala v Kairo in Tunis in fotografirala voznike taksijev, gospodinje, študente in druge posameznike, ki so sodelovali v revoluciji. Zdaj v napetosti čakajo, kaj se bo zgodilo. Nekaj njihovih portretov in misli smo zbrali spodaj.

Hadel Hashim (21) je ravno diplomirala in živi v Kairu: "Arabska pomlad je prava arabska revolucija. Sem vesela in ponosna. Prepričana sem v uspeh, vendar bo dolgo trajalo, preden bomo posledice revolucije v arabskih državah res tudi občutili. Še posebej v Egiptu bo trajalo dolgo, preden bo stari režim izkoreninjen - ima namreč močne in stare korenine, ki se še vedno borijo proti nam. Vendar sem optimistična; ne bomo se vdali."

Shawky Othman (65), univerzitetni predavatelj iz Kaira: "Najpomembnejše je, da je arabska pomlad strla ovire, ki jih je pozvročil strah. To je odlična priložnost za vstajo, v dobrem in slabem ... Sem optimist, lahko dosežemo spremembe."

Zakaira Elkobbi (63), glasbenik iz Tunisa: "Naša resničnost sta kaos in zmeda. Mislim, da je globalizacija rešitev - da se odpremo svetu. Potrebujemo državo, kjer mediji ne bodo manipulirali z ruralnim prebivalstvom. Verjamem v novo generacijo, v mlade."

Sami Nassri, dramatik in aktivist Zveze za uprizoritvene umetnosti iz Tunizije: "Naša naloga je bila vlado soočiti z realnostjo in jo kritizirati. Bili smo del upora. Država je enaka, spremenil se je odnos med oblastjo in državljani."

Rim Saghrouni (24), študenta iz Sfaxa, Tunizija: "Sem optimistična. V trenutku, ko bomo mi, revolucionarji, videli, da je revolucija ogrožena, bomo šli na ulice. Imamo svobodo govora in smo lahko politično aktivni, zdaj se morata spremeniti še socialna in ekonomska situacija. Zahtevamo dostojanstvo za vse Tunizijce."