The Wire: Posebna izdaja o razmerah na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki

Podrobnosti

Objavljeno: 07. oktober 2011

Na tej strani si lahko preberete nekaj utrinkov iz posebne izdaje revije The Wire, ki jo v elektronski obliki (v angleščini) najdete na tej povezavi. Stanje človekovih pravic na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki bomo drugo leto spremljali še bolj podrobno, saj bo to ena od prioritetnih kampanj Amnesty International.

UVOD

Malcom Smart, programski direktor za Bližnji Vzhod in severno Afriko

Če pogledamo dogajanje zadnjih 50 let na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, se prikaže žalostna slika brezobzirnega zatiranja in kršitev pravic. Stalne teme so bile in ostajajo mučenje in neupravičene zaporne kazni, neupravičeno omejevanje svobode izražanja ter diskriminacija in zatiranje pravic žensk in pripadnikov etničnih, verskih in drugih manjšin.

Kršitve mednarodnega humanitarnega prava so bile pogoste med notranjimi konflikti, kot so državljanske vojne v Alžiriji, Iraku, Libanonu in Jemnu in med mednarodnimi oboroženimi konflikti – obe zalivski vojni, krvavi konflikt med Irakom in Iranom, vojne med Izraelom in njegovimi sosedami in tudi večne bitke med Izraelom in Palestinci, ki jih Izraelci ves čas okupirajo.

Amnesty International je svoje delo v regiji opravil kljub veliko oviram – vladi Irana in Savdske Arabije, na primer, nam že desetletja preprečujeta raziskave o človekovih pravicah na njunem ozemlju. Ti dve in tudi druge vlade napadajo svoje državljane, ki si drznejo spregovoriti o kršitvah. Isti vzorec se kaže v Bahrajnu, Libiji, Siriji, Jemnu in drugih državah, kjer so se letos pojavili novi valovi zatiranja protestnikov. V zadnjih 50 letih so v večini držav na tem območju vladali avtokratski režimi, ki so obdržali oblast samo z ustanavljanjem nerazložljivih tajnih policij, obveščevalnih agencij in vojaških sil za nekaznovano kršenje človekovih pravic.

In kljub tej brutalnosti se pogumni posamezniki borijo za svoje pravice in pravice drugih, ne glede na posledice, s katerimi se soočajo sami in njihove družine; ti ljudje so resnični navdih za Amnesty International in brez njih ne bo mogli doseči tega, kar smo.

Zdaj je na vsem tem območju jeza, ki so jo ljudje dolgo zadrževali, dobila novo obliko, znano kot »arabska pomlad«, toda to ni v resnici nič manj kot ljudska vstaja, v kateri sodeluje veliko skupnosti, vključno z Berberi, Kurdi in drugimi. S svojo pomembno vlogo v protestih so jo zaznamovale tudi ženske, ki so bile toliko časa manjšina brez kakršnihkoli pravic.

Časi so resnično obetavni, kljub temu da bitka za človekove pravice še zdaleč ni dobljena in zmaga še niti približno ni zagotovljena. Toda okovi zatiranja, ki so tako dolgo vklepali ta območja in njihove prebivalce, so zdaj oslabeli in, kar je še bolj pomembno, ljudje so se jim zelo odločno uprli.

Amnesty International že od svojih najzgodnejših dni predstavlja luč – ali vsaj migljajočo svečko – za vse, ki so jim bile kršene človekove pravice med najtemnejšimi krizami na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki in drugje po svetu.

Že od svoje ustanovitve leta 1961 – kot kampanja za osvoboditev zapornikov vesti – mobilizira ljudi celega sveta, da se v imenu mednarodne solidarnosti postavijo za tiste, ki so pogosto daleč stran in katerih pravice se zlorabljajo.

Tekom desetletij se je področje našega dela širilo. Najprej smo se borili proti mučenju, smrtni kazni, prisilnim izginotjem, političnim pobojem, nepravičnim sojenjem in drugim kršitvam, ki jih izvajajo vlade; potem proti spopadom z orožjem in zlorabam s strani oboroženih političnih skupin; nato smo opozorili na odgovornost posameznikov in poslovnih korporacij pri kršenju človekovih pravic; nedavno smo usmerili pozornost tudi na kršitve ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, to predstavljajo na primer naša prizadevanja za pravice milijonov Egipčanov, ki živijo v slumih.

Amnesty International se je vseskozi borila, da ostane neodvisen in nepristranski, torej nad političnimi in strankarskimi boji. Tako je dosegel presenetljive in pomembne uspehe; nekateri so predstavljeni na teh straneh.

Solidarno je stala je ob strani ljudem na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki med njihovimi preizkušnjami in stiskami zadnjih 50 let in tako bo tudi v prihodnosti. Zavzemala se bo za njih in skrbela, da se bo slišalo njihove glasove, predvsem tistih najbolj ranljivih, in to tako dolgo, kot bo potrebno, da jim zagotovi osnovne človekove pravice in dostojno življenje.

MOČ SOLIDARNOSTI

Zgodba Ahmeda Karaouda se začenja v 70. letih minulega stoletja v Tuniziji. Bil je zapornik vesti, danes pa vodja regionalne pisarne Amnesty International v Bejrutu, od koder širijo glas za človekove pravice v države Bližnjega vzhoda in severne Afrike.

Ahmed (v sredini) s sodelavci v pisarni Amnesty International v Bejrutu.Ahmed (v sredini) s sodelavci v pisarni Amnesty International v Bejrutu.Celica številka 14, krilo E (samice), civilni zapor v Tunisu (Tunizija), datum: 24. avgust 1974.

»V samici sem bil zaprt sedem mesecev. Pred tem sem bil šest tednov pridržan v prostorih službe za državno varnosti, ki je bila del tunizijskega policijskega aparata. Več sto nas je bilo zaprtih samo zato, ker smo pripadali levičarski politični organizaciji. Članstvo v katerikoli drugi politični stranki, razen vladajoči stranki Destour, je bilo zločin. Po številnih lažnih obtožbah, kot so zarota proti državni varnosti, "širjenje govoric" ali "žaljenje" predsednika in drugih politikov, je bil vsakdo obsojen na zaporno kazen.

Vrata celice se odpro. Zapornik mi da kosilo, paznik pa pismo. To je prvo pismo, ki sem ga prejel v zaporu. Majhno pismo, v francoščini in napisano s pisalnim strojem, pošiljata gospod in gospa Spaans – iz Haaga na Nizozemskem! Pišeta mi, da sta člana Amnesty International, da sta slišala za moj primer in da se trudita po najboljših močeh, da se razmere v zaporu izboljšajo. Veselje je nepopisno. Nič več nisem sam. Zunaj so ljudje, in to celo iz drugih držav, ki spremljajo moj primer!

Tisto noč, potem ko so stražarji zaklenili naše krilo in smo se zaporniki, zaprti v samicah, pogovarjali, sem sojetnikom povedal, da sem dobil pismo z Nizozemske. Ugotovil sem, da so tudi oni dobili pisma – s Švedske, z Danske in iz Združenega kraljestva. Vsebino pisma sem delil s polno luno, ki sem jo, tako kot vedno ob takih nočeh, opazoval skozi rešetke. Z luno sem delil svoje veselje in konec osamljenosti. Tista avgustovska noč leta 1974 je bila začetek moje življenjske poti z Amnesty International.«

Ahmed je bil izpuščen 1979. S kolegi, prav tako nekdanjimi zaporniki vesti, Nourom Eddinom Ben Khederjem in Ahmedom Bin Othmanom Raddawijem, in ostalimi aktivisti za človekove pravice so ustanovili prvo skupino Amnesty International v Tuniziji.

»Spoznal sem številne predane ljudi, ki se nikoli ne naveličajo braniti in se zavzemati za človekove pravice. Nikoli ne bom pozabil 70-letne gospe z Nizozemske, ki je kar dve desetletji vztrajno pisala sirijskemu predsedniku Hafezu al-Assadu, naj sirske in arabske zapornike izpusti iz grozljivega zapora Tadmur. Nikoli ni dobila odgovora.«

Od leta 2002 je Ahmed vodja regionalne pisarne Amnesty International za Bližnji vzhod in Severno Afriko. S pomočjo številnih pogumnih aktivistov je glas Amnesty International v državah na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki vse glasnejši, v trenutnih razmerah pa je spoštovanje človekovih pravic še posebej pomembno. Ahmed in sodelavci izobražujejo o človekovih pravicah in aktivistom pomagajo pri njihovem delu. Borijo se proti nasilju nad ženskami in skrbijo za posebno spletno stran v arabščini in angleščini, ki pomaga širiti zavedanje o človekovih pravicah v regiji, aktivistom pa nudi različne pripomočke za njihovo delo.

»Pismo, ki sem ga prejel 24. avgusta 1974, je končalo mojo osamljenost in me predstavilo tej veliki družini in odlični mreži ljudi. Iz celice v tunizijskem zaporu do meja sveta je naša edina naloga ščititi človeško dostojanstvo.«